Sem si pa privoščil ”literarni” odmor, ni kaj. Je bilo marsikaj za zapisati, da ne uide spominu in večkrat sem že sedel za tipkovnico, pa potem le zamahnil z roko…bom drugič. Kaj je bilo takega…starejši prestolonaslednik je obupal nad ”filofaksom” in se prelevil v tistega ki pavzira. Beri…spi kolikor mu paše, sprehaja psa, večkrat ga kaj boli, smili se sam sebi in podobna jajca. Seveda poleg tega najeda nama s Piko, tu in tam pa išče priložnostno delo. Midva sva mu povsem brez slabe vesti finančno pipico zaprla. Tako je prisiljen shajati s tistim, kar sva mu namenila ob končani maturi. Pa hraniva ga in zaenkrat še ima streho nad glavo. Lepo ali grdo…meni v življenju nič ni bilo podarjeno. Kar imam, sem ustvaril sam…pomagal mu bom, lenobe pa ne bom podpiral niti pod razno. Da čas le ni povsem vrgel stran, je medtem opravil vozniški izpit, potem pa mi je dober mesec najedal, naj mu pomagam pri nakupu prvega ”pleha”. Jebemumater, če mi ni ”avtonet” že čez ušesa ven gledal. To gre nekako tako…dal bi toliko in toliko, vsaj ta pa ta letnik, pa ne preveč kilometrov, poceni vzdrževanje…torej nekaj takega, da se pelje in da ne tuli preveč, če pojaha kakšen robnik, ali ga kam nasloni. Prejšnji teden, smo tudi to sago zaključili. Sedaj pa naj se on po glavi praska, kako bo to ‘’snabdeval gorivom i mazivom”, registriral, po potrebi servisiral, zavaroval…
Lansko leto sem zaključil z 20 kilometri manj teka kot leto poprej. Drugo leto zapored me je decembra zajela tekaška recesija. Kar nekaj se mi ni dalo migati, medtem, ko se je za veselo decembersko prenažiranje in popivanje vedno našel čas. Včasih še preveč…časa. Tako so bila v decembru pogosta tudi jutra ko nisem bil niti za…slepe pse na kuzle metati. Fuknjen, blesav, motnih oči, v ustih kot, da bi se mi kdo notri vsral…ufff. Rešitev je prišla po Božiču in enotedenskem razvajanju v Atomskih toplicah. Bazeni, savne, masažne šobe…suho vreme, kot nalašč za sprehode, luftanje mozga. Le tekel nisem. Kompletna oprema je ostala doma…na sigurnem. Bom malo počil, sem si mislil, čeprav bi se moral spočiti od morja drugih stvari, le od teka ne. Tako sem po novem letu (brez kakšnih blesavih zaobljub in podobnega) zopet stekel. Počasi, počasi. Skoraj kot popolni začetnik. Seveda se je prekajena in prepita sapa bunila, vdor svežega zraka ji nikakor ni dobro del. Sapi so se priključila kolena in ker so vse dobre stvari tri…sapa+kolena+tetiva. Bolj ko sem gledal tekaško kilometrino, bolj k sem pazil na njeno postopno dvigovanje…bolj me je vse skupaj bolelo. Dokler nisem naredil ”dramatične” spremembe. Povsem tako, misleč si, da slabše že ne more iti, sem se na eno zen partijo podal v starih (700+ K) tekaških copatih. Naj razjasnim…z svojo kilažo sem še vsak copat do sedaj približno po toliko K…razbil. In glej no glej ga zlomka…bolečina je počasi jenjala. Da bo ja še bolj sigurno, sem veterinarju pri cepljenju Elly dejal, da imamo pri bajti 43 let starega konja, kateri zelo rad teče, a je za to pretežak in ga bolijo tetive. Rezultat…razumevajoč nasmeh in 450 gramska škatla Veyxat-a v vrečki. Mažem, hladim, dvigam nogo nad raven srca… in strogo tekam v starih copatih. Bogme, pomaga. Očitno sem ga pošteno usral, ko sem dobrega konja (Adidas Adistar Salvation) zamenjal za krevljasto kljuse v obliki Nike Structure 13. Naj si slednji svojo neprekinjeno dodatno blazinico, katera omogoča še udobnejše blaženje…bla, bla…vtaknejo v rit. Za težjega pronatorja je to za en kurac copat. Adidaske so sedaj že blizu 800K in na netu bom kmalu vzel nove. Nike bodo za spomladansko španciranje…z obvezno trenirko naturlich. Za Sežano sem prijavljen, a daleč od tega, da bi bil tudi pripravljen. Bom videl kako bo. Od hudiča rad bi pretekel polovičko in dal bom vse od sebe, da me po prvem K ne bo potegnilo na desno. Tistih, pod 2:15:00 iz konca oktobra verjetno že sedaj lahko pozabim. Bolj verjetna je vloga ”metle”. Tudi v Radence na polovičko in podaljšano vikend razvajanje z Piko. Zasluživa si. Bogme, da si.
Takole. A ‘čmo še kakšno o politiki in šihtu? Ma veste kaj. Jih kar lepi kurac gleda…oboje!
K prvemu odstavku tvojega posta bi lahko napisala komentar v dolžini novega posta. Sicer pri nas še nismo tako daleč, a je tudi moje pravilo “lenobe ne podpiram”.
Classix, lepo te je videt na progi. Tu in tam na PST.
Mladina pa pojma nima, mi v starih časih … (čak, a mi ni moj oče nekako tako govoril).
Za superge ti pa prišepnem, da večinoma tečem v enih starih, blaženje je menda že preč, kilometrov pa imajo za saboj že na tisoče. Sem imel pač srečo, da sem se učil teči, ko ni bilo nobenega blaženja. tekaške poškodbe, edina nekaj na kolenu zaradi raztegovanja po ljubljanskem maratonu, naslednji dan pred plavanjem. Na srečo med tekom nikoli ne boli, le po njem. ta teiva namreč. N azunanji strani kolena. Sicer vse boli, a tako, kot je treba in mine vsaj tretji dan.
Politka in šiht – slaba karma, poseben če je to združeno.
Pozdravljen
Ne poznaš me in jaz tebe ne; po naključju sem naletel na tvoje zapise preko Wege…pa sem tudi njega našel po naključju. Prebral sem vse…smo takorekoč generacija in lahko rečem, da se najdem….skoraj povsod. Sploh v “furanju safra” in razlogih za – proti. Čemurkoli. Tek, služba, politika in življenje na splošno.
Torej…party’s not over, lej ga. Svet se vrti naprej, žal z vsemi piz….jami vred. Zato tudi jaz vsake kvatre obujem stare superge in tečem…če se le da v nasprotno smer od ostalih. Pomaga. Tisto…samozadoščenje…kar je***te me, ne dam se. In se tudi ne bom dal. Sicer sem s tekmami opravil…ker jih bijem vsakodnevno še preveč. Kakšno celo zmagam in…mi veliko pomeni. Več, kot samodokazovanje z veliko številčno markacijo na prsih.
Sploh pa so stare superge vse kaj več, kot zgolj “udoben” čevelj. So Bistvo, Temelj in Sveti gral. Pomagajo se spomniti, pomagajo zaupati in povrniti vero v “boljši jutri”. Nazadnje sem v njih štihal vrt.
Ne bom preveč nakladal, tega pisanja itak večina ne bo razumela. V bistvu…je tek kot življenje. Včasih zgolj avtomatsko postavljaš eno nogo pred drugo in loviš sapo. Včasih pa vendarle dvigneš glavo in se vprašaš…kaj, za koji K tole počnem…a obenem z dvigom glave zagledaš nova obzorja, ki vabijo…k raziskovanju.
Dvigni jo čim večkrat. Pa lep pozdrav in veliko veselja.
Mutasti
A ne, da smo eni cepci? Čist skoz bi radi nekaj več, nekaj bolje, nekaj ekstra, nekaj posebnega, potem si pa obujemo “prve-prve” in to je to.
Saj.
Lepo mi odpirate oči. Lepo, počasi…točno tako, kot je prav. Hvala!
Prvi del teksta mi je pa zelo domač. Smo tudi pri nas obdelovali filofaks. Najprej ponavljanje, pa potem pavziranje , pa po treh letih ugotovitev “ta faks ni zame”. Nobena zaprta pipca ni pomagala, enostavno je morala glava dozoreti. Kot starš pa ne bi šla rada še enkrat skozi to.
Pri Maticu je bil bolj problem v tem, da ni bil sprejet tja, kamor je želel. Filofaks je bil tako le izhod v sili, a bo vseeno šlo leto vnemar. Pipca je pa takole…ne moreš imeti kurca v riti, dušo pa v nebesih. Saj pomagava, a tu je še Matevž, bogme pa tudi midva. Pa saj razume…mora razumeti. Evo, v petek greva skupaj malo po informativnih…