Classix

Za polovičko se slečeš in greš

26.10.2009

To je tako preprosto…po Laufer-ju. Ker pa po navadi nič ni tako preprosto kot se zdi ali prebere, sem preden sem se slekel in šel, naredil še nekaj treningov. 59 njih če sem natančen. Devetinpetdesetkrat sem nataknil tekaška oblačila in obutev, devetinpedesetkrat sem se ogrel in isto tolikokrat stekel. Vse z enim ciljem. Premagati polmaratonsko razdaljo v Ljubljani. Na domačem dvorišču. Pred svojimi in med njimi. Priceless. Tako mimogrede…da ti Zoki da ”high five” stane 25 ojrov. Če imaš lastniški čip je za 4 ojre ceneje.

Trening No. 58, 17.10.2009, 09.30…z užitkom odzenanih 16 K. Do Tržaške in nazaj. Večkrat v mislih, da je to zadnji dolgi tek pred polmaratonom. Zadnji preizkus opreme, obutve, dodatkov. ”Ribukce” že resno kličejo po zamenjavi, a si mislim, da toliko si pa že zaslužijo, da me poneso še po domačih cestah. Po teku sem se počutil odlično. To je to, sem si dejal. Plan si oddelal, sledi le še krajši iztek in en krajši tempo tekec v torek ali sredo. Nato do nedelje…noge v luft.

Trening No. 59, 18.10.2009, 16.00…4 K izteka. Kot vedno se najprej malo razhodim, nato ogrejem in rahlo raztegnem. Nato stečem. Čisto počasi…opazujem okolico, že tolikokrat videne stvari, a se vedno najde kaj novega. Po cca. 2 K, nekaj sekund po obratu pa konec. Bolečina kot je do sedaj še nisem poznal. Ne moč bolečine, pač pa njeno občutenje. Nekaj povsem novega. Ustavim se, ogledujem si meča desne noge. Zdi se mi, da se tresejo. Narahlo pregnetem, stopim do prvega drevesa, se naslonim in poizkusim raztegniti. Sledi trenutek olajšanja. Zateglost nekoliko popusti, zato še bolj počasi stečem dalje. Naka. Še vedno stiska. Je pa ni krč. Ne vem. Obupno poizkušam to bolečino primerjati z ono iz Formaratona. Je in ni. Je krč a ni krč. Noga je težka, pa zopet ni. Do doma se razhodim. Odrivam črne misli. Hladen tuš in ohlajanje meč mi dobro deneta. Zateglost popusti…a ne do konca.

Četrtek pred polmaratonom imam ”zmenek” z maserko, katerega mi uredi moja Pika. Pregneten sem bil do amena z poudarkom na nogah. Počutim se bolje. Vsepovsod razen v glavi. Tam ostaja dvom. Ne gnjavim in ne morim okoli sebe…nisem pa pravi. Večina jih to opazi in me pustijo pri miru. Tisti kateri tega ne opazijo, me bodo v bodoče pustili pri miru.

Včeraj…ob 7:00 sem pokonci. Pol kozarca toplega mleka, pol banane z malo medu, kava, čik, izotonik…Čez pol ure se mi pridruži Pika, še malo kasneje oba prestolonaslednika. Matevž je še posebej nestrpen. Dan pred tem je doživel svoj tekaški krst…Lumpi tek.

Sedaj pa bi rad videl na delu še očeta. Počasi se peš odpravimo od doma. Preko stare Ljubljane, nekje do Makalonce. Tam zasedemo eno od klopi. Počasi začnem z ogrevanjem, tekanjem…za konec še rahlo raztegovanje. Počutim se povsem v redu…a nekaj dvoma je. Bo noga zdržala…za glavo se ne bojim. Kar nekajkrat sem že pretekel razdaljo polmaratona. Počasi med tekače. Kmalu zagledam balone tempo tekača za 4:30:00…za maraton…za 42195 metrov. Naš TF Ero. Malo se poigravam z mislijo, da bi se šlepal za njim in njemu podobnimi, kar bi me na polmaratonski razdalji pripeljalo do rezultata cca. 2:15:00. No Ero me kaj kmalu razveseli z ”plonk cegelcm” na katerem je zapisano, da je za kaj takšnega potrebno teči v tempu 6:23/K. Hmmm srečno kolegi…se bom šel jaz kar svojo vojno. In kot izgleda tudi Pajo in Piskec.

Štart…tudi če bi me slučajno potegnilo da bi začel prehitro je bilo včeraj to misija nemogoče. Približno 7000 tekaških duš…in vsi tečejo v isto smer. Fenomenalno! Prvi kilometer…puls 160…čas 6:35…fino. Potem pa…noga. Kot šus mi šine skozi možgane…”vse samo ustavi se ne!!!”. Naslednjih 20 K pretečem po celem podplatu desne noge. Z levo poizkušam teči kar se da pravilno. Kako je to izgledalo ne vem, bi pa znal biti eden izmed dobitnikov prestižne nagrade ”Mister of funny running”. Ampak zato mi je bilo prekleto vseeno. To je bila moja polovička, to je bila moja vojna in to vojno bom dobil. Na celotni trasi trikrat zagledam 5trco. Damo, katera mi je povedala, da za polovičko potrebuješ vsaj 2000 K v nogah. Na Aljaževi me pozdravi Danaee…dama, katero sem lani na Bledu tako nesrečno pohodil. Pri Bežigrajsem stadionu me pozdravi Cormi. Hvala za sliko draga moja…kako lep jezik imam. Pri podvozu pod progo se ujameva z Vidom. Kako je lepo odteči zadnje kilometre z nekom s katerim si poprej oddeloval že treninge. Pri ”Bavarcu” Loni, Maca…vsesplošno rajanje. Pri stari kavarni Evropa dosežem svoj planirani čas 2:19:59…in tam Lenči in reglja. Od tam naprej…špalir. Na stotine in stotine ljudi…na stotine in stotine dlani katere ploskajo, vzpodbujajo, vlivajo energijo za zadnje metre. Pozabim na bolečine. Prav vseeno mi je četudi bi mi tam utrgalo mišico. Postavim se v pozo petelina na gnoju in zadnjih nekaj sto metrov odtečem kolikor hitro sem še zmogel. Cilj! Pika in Matic! Zoki…kolajna…objem in čestitke z Vidom. Od prejšnjega dne sem si zapomnil malo režo na levi, takoj za koncem tribune. Smuknem skozi…k moji Piki. K mojima Maticu in Matevžu…k očetu in materi. Zajokam.

Sedaj grem samo še dalje. In šel bom…takoj ko se spočijem.

V kategoriji miks