Classix

My brain is hanging upside down

20.11.2008

Prav neverjetno na hitro je mail zaokrožil med tekaškimi kolegi. Preprosta navodila, kje in kdaj se dobimo in kaj bomo počeli. Seveda me je stvar pritegnila, morda še toliko bolj prav zaradi tega, ker naj bi imel po nekih pravilih tekaški počitek, pravila pa so zato, da se kršijo. Ko sem zadevo pojasnil Piki je le nemočno vila z rokami, me spominjala na mojo obljubo o počitku in o tem, da ji bom ta teden ”bolj” pomagal pri hišnih opravilih, saj ji kar nekaj pomembnih cateringov dobesedno diha za vrat. Nekako jo uspem prepričati, morda še najbolj z obljubo, da grem samo še tokrat in potem decembra v Velenje, potem pa je tekaške sezone definitivno konec. Čas je, da moji otroci dobijo imena. Tako sva Maticu (do sedaj poznanemu kot starejši prestolonaslednik) naložila, da naj za eno uro ”vrže uč” na Matevža (do sedaj poznanemu kot mlajši prestolonaslednik), samo toliko, da me Pika zapelje do Iga in se vrne nazaj. Z nadzvočno hitrostjo zmečem nujno tekaško opremo v torbo, pripravim si dva bidona napitkov in že sem v avtu. Navodilo je bilo preprosto…ob enajstih zvečer se dobimo na Igu…tam sledijo ostala navodila. Ob enajstih sem tam. Poljubim Piko, naročim naj mi po prihodu domov pošlje sms in to je to. Razgledujem se naokoli, iščem znane obraze in ko se mi že zazdi, da sem zagledal nekoga iz TF, se pred nami pojavi možakar, kateri nam razdeli čipe in razloži, da je cilj tega teka preveriti varnost Ižanke v nočnem času. Aha, torej gre za tek v Ljubljano…kaj pa tam? No tam, pa bomo še malo krožili…ravno toliko, da se bo nabralo za polovičko kilometrov. In naj ne pozabimo, da je tek ustrezno varovan, ter da je časovni limit tri ure. V upanju, da sem poškodbo medenice in kolka že toliko saniral da bo šlo, si na svojem povsem novem Garminu 805 ”limitid edišn” z rumenim okvirjem, nastavim tempo na 6:40/km. Tekač poleg mene si ogleduje to čudo tehnike in ponižno vpraša, če se lahko ”šlepa” z mano v mojem tempu, saj je bolj začetnik in njegova ‘’sigma” nima takšnih vesoljskih nastavitev. To, da je začetnik ne more skriti. Nima niti pajkic, na nogah neke stare ”jasa” copate, strgane kavbojke, bombažni ”ti šrt” in z svojimi dolgimi suhimi nogami ter razmršeno frizuro hudičevo spominja na Joeya Ramona. Povsem v maniri dobre duše mu odvrnem, da me bo veselilo, če mi bo delal družbo in že krenemo. Po nekaj minutah so za nami oranžne cestne svetilke, katere osvetljujejo to ”najdaljšo Slovensko vas” in že je pred nami dolga Ižanka. Levo in desno sama polja, zavita v kopreno res romantične Barjanske megle, nekje pred nami pa modre rotirajoče luči policijskega spremstva oziroma varovanja. Prometa skoraj ni, še tisto malo avtomobilov kar jih je, pa vozi krepko manj od predpisanih 60 km/h. No nekaj koristi bo od tega teka. Skoraj siguren sem, da to noč na Ižanki nihče ne bo poklonil duše Vsemogočnemu zaradi prometne nesreče. Opazujem Joeya na svoji desni in opazim, da se matra. Žulji potoži. Čakaj malo, kakšno številko copat imaš, ga vprašam. Toliko izkušenj že imam, da na take divje teke vzamem s seboj še rezervni par tekaških copat. Sezuje svoje zdelane ”jasice” in…Bože mili! Nogavico ima samo na levi nogi. Ponudim mu svoje rezervne tekaške nogavice in rahlo zdelane Mizunke, tiste, katere so mene na začetku tekaške kariere nosile slabih 200 K. Skromna hvaležnost mu kar sije iz oči, meni pa je tudi toplo pri srcu. Nekaj trenutkov še gleda svoje ”jasice”, kot da ne ve kaj bi z njimi. Drži jih v roki in pogleduje naokoli. Čustvena navezanost…vzamem mu jih iz rok in spravim v svoj nahrbtnik. Na cilju jih dobiš, rečem in stečeva dalje. Izgubljeni čas nama ni potrebno loviti, saj je limit postavljen tako ”na komot”, da je tek en sam užitek. Čez nekaj minut pustimo za seboj odcep za Mateno in zopet nekje v daljavi zagledamo rdeče osvetljene lampinjone Kitajske restavracije na križišču za Črno vas. Sprašujem se, če ti ”poševnooki” sploh kdaj spijo, ali je njihov žalostni vsakdanjik sestavljen le iz dela in strežbe…kdaj hudiča počijejo in se zabavajo. Ali sta jim ta dva pojma sploh poznana…Nadvoz čez obvoznico je edini omembe vreden ”kucl” na celi trasi. Na vrhu iz pasne torbice vzamem gel, ga odprem in počasi cuzam. Joeya so zopet same oči. Gel ponudim tudi njemu, zraven pa še bidon z napitkom. Z nekaj muke mu gel uspe odpreti, stisne ga v usta…potem pa je nekaj sekund samo nerazločno momljal. Nekako mu ga uspe popklakniti, zahvali se mi in tečeva dalje. Ižanka je na tem delu odlično osvetljena in po Joeyevi obrazni mimiki opazim, da nekaj ni vredu. Prekleti cuker, zamomlja in ravno tam kjer PST prečka Ižanko naredi ”bruhca”. Pa še enega…in ker slutim kaj sledi iz nahrbtnika vzamem toaletni papir in mu ga dam. Z svojimi širokimi pleči, ga nekako skrijem pred radovednimi pogledi. Ko takole čepi v obcestnem jarku mora izgledati prav čudno. Kar predstavljam si ga, kako ima glavo skrito med koleni, kako ima od napenjanja izbuljene oči…marsovček. Prižgem si cigareto in čakam, on pa kar stoka in stoka. Končno sledi vzdih nebeškega olajšanja in že je ob meni. Še malo Joey, saj bo šlo. Kislo se nasmehne in nadaljujeva. Na Dolenjki zavijemo levo, čez Karlovški most in desno skozi tunel pod gradom. Sam pri sebi kalkuliram, kje bomo zaključili z polovičko. V centru, ali že bolj proti Bežigradu…? Na koncu Resljeve, pred železniško postajo, nas usmerijo v desno, na koncu pa zopet v levo pod progo. Ko pridemo izpod tunelčka zagledamo tri stolpnice na Topniški in v njihovi liniji ciljni lijak. Pred lijakom, pa nas zopet usmerijo desno navzgor in hitijo razlagati, da je potrebno napraviti še krog čez Savsko naselje in se potem po Topniški vrniti v cilj. Malce jebeno…cilj že vidiš, potem pa zopet ne. Z Joeyem lepo drživa zastavljeni tempo, vmes še malce komentirava čudovito napete damske ritke v pajkicah…in že je tu Topniška in bzzzzzz…bzzzzzzzz…bzzzzzzzzz. Zvok čipov pri prehodu ciljnega tepiha…NE!!! Bedasti zvok, bedastega telefona, bedastega bujenja ob pol petih zjutraj, kateri mi bedasto naznanja, da se začenja četrti dan mojega tekaškega posta. Joey…lepo tekaj.

V kategoriji miks