Classix

.

4 komentarjev 30.06.2009 07:28 classix

Mami Barbari in očetu Cirilu se je rodila hčerka. V otroštvu simpatično, razigrano otroče. V mladosti simpatična, razigrana mladenka polna življenja, radosti, veselja…čeprav ji ni bilo vedno lahko. Prej obratno. Sedaj je simpatična, razigrana, zrela, odgovorna, ljubeča mati in žena…

…in jaz sem srečen, da grem lahko skupaj z njo skozi življenje…in danes…

…danes mineva 40 let, odkar se je mami Barbari in očetu Cirilu rodila hčerka.

If you want blood ( I got it)

Dodaj komentar 28.06.2009 11:51 classix

Klic iz zavoda za transfuzijo je v meni zopet prebudil klic po tem, da opravim nekaj humanega. Pri meni je to neka sveta preproščina, katera se preprosto konča s tem, da pač nikoli ne veš kdaj boš ti potreboval takšno pomoč. Globoko v sebi sicer upam da nikoli, vendar življenje je…kurba. V petek sem torej v družbi Matevža opravil to plemenito dejanje. Nekaj malega sem odtekel dan prej, hemoglobina je bilo še vedno za izvoz, že v naprej pa sem se odločil, da bom po krvodajalski vsaj dva dni miroval. In sem res. Ne sicer polnih 48 ur, toda po mojem mnenju dovolj. Za danes zjutraj sem imel v planu zenanje po PST-ju…10 K sem si zamislil. Ker na TF že nekaj časa obljubljam, da bom vsaj del trase tudi poslikal, vzamem seboj še ”kanona” in gremo. Pri dvorani se malo ogrejem, naredim posnetek ali dva in krenem. Povsem narahlo in počasi tekam, tu in tam naredim posnetek…zenam. Pa vseeno nisem čisto pravi. Po pretečenih 3 K mi ”kanon” odpove poslušnost. Ja baterije je potrebno včasih napolniti…Pospravim ga v torbico in grem dalje proti Dolgemu bregu. Nisem in nisem pravi. Na 4 K se ustavim, malo umirim puls in se obrnem. Nič ne bo z 10 K, še teh 8 je pod vprašajem. Ravno ko so mi takšne in podobne solucije švigale po glavi, mi nasproti pritečeta Kengurujko in Vidkul. Slednji ob obvezni spremljavi svojih dveh psičk. Izmenjamo nekaj stavkov, mene je eno samo jamranje. Kako sem zanič, kako me je ”kanon” izdal…Da jima ne kvarim razpoloženja odpujsam dalje. Ma kaj odpujsam…vlečem se kot megla. Jap…humanost je zahtevala svoj davek. Nekako se privlečem do izhodišča, izdiham, razhodim. Čez dobre četrt ure sem doma pod tušem in kar čutim, kako se energija počasi vrača v telo. Za naslednjič bom vedel. Počivati je potrebno nekaj več časa. Od jutri naprej pa se gre ”zares”. Polovička na LM je točno čez 120 dni. Pih…itak.

Plan/Izvedba

5 komentarjev 22.06.2009 09:23 classix

Na enem od oken imam odprt svoj tekaški dnevnik in vidim, da sem bil ta mesec od hudiča dosleden v tem kar sem si zamislil. Pa ni bilo nič znanstveno fantastičnega. preprosto sem si zadal cilj, da v prvih treh tednih pametno povečujem kilometrino, sedaj v zadnjem tednu pa malenkost zabremzam, saj se z naslednjim ponedeljkom začne delo po programu. Prvi teden junija sem tako naklepal 28 K, naslednji teden 34 K, v tem pravkar minulem pa dobrih 38.6 K. Sicer pa sploh ne vem kaj se ”vun mečem” s takimi številkami. Koliko nadherojev je v tem vikendu preteklo 212 K okoli Balatona na Madžarskem. 212 K v dveh dneh…v 25, 26, 27 urah. Nepredstavljivo, magično…nekje od tam zunaj. Tudi misli včeraj zbranih na zenanju po PST-ju so bile pri njih. Kdo ve, morda pa smo jim vendarle poslali kakšen konček tiste prepotrebne energije za take ultra podvige. Morda so kakšen korak naredili lažje. Ko nas je sredi Murgel pričakal Kustus z štantom opremljenim kot za največja tekmovanja, me Pajo vpraša če bomo ponovili vajo od prejšnjega tedna, ali pa imam tako mimogrede, povsem slučajno, nehote…odmerjen še kakšen meter več. Ej…bere me kot odprto knigo. Seveda sem se v soboto zvečer poigraval z Nasinimi sateliti na Map my Run in tako ugotovil, da če jo potegnemo do Malega grabna, to znese skoraj v piko točno 9 K. V eno smer. Je treba pribrcati še nazaj. Nadja, katera je pred dnevi snela gips se strinja, prav tako Lucija, katera je že poprej povedala, da ima do sedaj v nogah največ 15 K v kosu. Ja ‘pol pa pejmo ne. In smo šli…in je bilo super…in celo čvekal sem vmes. Pritečemo do Malega grabna (’bemti vsaj mislim, da je to ta graben…), pod vznožje tistih stopnic in Pajo (ja kdo bi drugi…) začne razlagati, kako lep razgled na Brdo in okolico se ponuja tam gori. E stari moj…Brdo in razgled bosta počakala…na levo krug in nazaj proti izhodišču. Kustus je še vedno v Murglah, še malo se okrepčamo in proti Livadi, Galjevici. Pajova soproga se za takšne ”podvige” še ne čuti dovolj pripravljena, zato obrne že nekaj prej. To se mi zdi zelo dobra zadeva te trase. Kdor zmore gre, kdor opazi, da ne bo šlo, lahko obrne in se po isti poti vrne na izhodišče. PST-ja se ne moreš prejesti…je preveč čaroben…predvsem zjutraj ali zgodaj dopoldne. Na Peruzzijevi smo Starbucks dohiteli in obstali. Zaskrbljeni. Bolečina v križu je bila prehuda že za normalno hojo, kaj šele za kakšno tekanje. Z Lucijo odtečeva še tistih nekaj sto metrov in tako zaključiva z 18 K. Punca ima novi dolžinski rekord. Bravo! Pajo je nekaj sekund za nama, na hitro razloži, da gre z avtom svoji dragi nasproti in to je to. Pozdrav in kmalu nasvidenje. Kot mi je javil, so bolečine po nekaj urah popustile. Torej nič bat’. PST bo počakal…upam, da se ne bo Zoki kaj spomnil…mu noge polomim.

Še nekaj o programu. Tekov je za 16 tednov. Sam ga bom izvajal 17 tednov, pa še kakšen dan več. Vmes si bom privoščil dekado morja, kjer bom seveda tudi vsaj trikrat stekel (trasa je že zrisana…), kakšen vikend v očetovem rojstnem kraju, Blejsko Nočno 10 ko, odprto prvenstvo TF na 10 K v Domžalah…pa še Triglav je v planu. Sicer se kamerad nekaj ”na zobe meče”, ampak če ga bo še malo sral, se ne bo imel več kam metati. Torej dobrih 17 tednov dela za polovičko na LM. Včasih mi vse skupaj zazveni že malo patetično. Zakaj ravno LM? Zakaj ravno tukaj, v tej gneči? Odgovor je preprost. Tukaj sem rojen…tukaj bom odtekel svojo prvo uradno polovičko. Če sem lani na startu stal med rekreativci na 10.5 K, bom letos stal med polmaratonci in maratonci. Tako kot bom drugo leto stal med maratonci v Berlinu. Tega si ne pustim vzeti. To je moje. Razen…razen če…se zgodi, da bodo v Ljubljani uredili progo v enem krogu. Potem Berlin odpade.

V naslednjih 17 tednih bo torej vse kar se teka tiče v znaku plana/izvedbe. Plan je izpisan. Že nekaj časa. Večkrat si ga ogledam. Včasih ob tem prikimam, včasih skomignem z rameni, včasih samo buljim in se sprašujem kako bo z izvedbo. Prve štiri tedne so v programu štirje teki tedensko. Nato se prestavi na pet tekov tedensko in vsak četrti teden je kot nekaj lažji. Notri je vse…počasni teki, tempo teki, dolgi teki, intervalni teki, klanci…vse. Vse poti vodijo k enemu od oktoberskih vikendov, ko bo Ljubljano preplavilo morje tekačev in tekačic. Tega si ne pustim vzeti.

In cilj…nič posebnega. 2:15:00 bo zadovoljilo moje želje.

Kakšen teden!

4 komentarjev 19.06.2009 12:30 classix

Pravzaprav se je vse skupaj začelo že v nedeljo, ko je prijetna družba odzenala svojih 16.5 K po PST-ju. S Pajotom sva (končno…) nekako uskladila termine in brez vsakega pretiravanja lahko zapišem, da je bil to eden izmed najprijetnejših ”dolgih” tekov v moji karieri. Seveda se nisem izneveril tradiciji ”mutca”, tako, da sem le tu in tam izustil kakšen aha, ahm, khm…Ja takle mamo, ko tečem pač tečem. Takrat se mi za ostalo gladko fučka. Po krasni nedelji je prišel fenomenalni ponedeljek. Matic je uspešno spravil pod streho drugi letnik gimnazije. ČESTITAM!!! Normalno, da sta ata in mama kot petelin in putka na gnoju. Nič olepševanja…v ta letnik je vložil obilo dela, truda, odrekanja…uspelo mu je. S Piko srčno upava, da je iz muk zadnjih tednov potegnil tudi kakšno izkušnjo. Pozitivno seveda. Upam, da se končno zaveda, da ”ne moreš imeti kurca v riti, dušo pa v nebesih”. Je treba delati, garati, se odrekati…Vsega tega je sicer sedaj za nekaj časa konec, ampak september bo prišel. Kmalu. In kot da uspeh starejšega prestolonaslednika ni bil dovolj kičast za ponedeljek, je prišla še poravnalna ponudba iz zavarovalnice…”ko kec na deset”. V nekaj urah je bilo domenjeno, kam bomo sredstva plasirali…malo tu, malo tam, pa dopust, pa kopalnica bi lahko bila lepša, pa…urejeno. Dnevi gredo dalje, hodim v službo, hodim na tek in ekola…včeraj med ogrevanjem premišljujem, da bi tako za test lahko odtekel nekaj K tempo teka. Skozi možgančke šine, da naj bi šel 4 K po možnosti tam nekje 6:15/K. Toliko bi že moral stisniti iz sebe, če se hočem čez 10 dni začeti bosti z programov za polovičko na LM. Počasi odpujsam standardnih 1300 metrov ogrevanja, puls spustim na 120 bpm in krenem. Zdi se mi, da sem začel prehitro, zato malo popustim,lepo ujamem ritem dihanja…evo ga…1 K…stisnem gumbek na Sigmi…’bemti 5:30/K. Shodim, preklinjam, pljuvam…puls spuščam na 120 in se odločim, da grem vsaj 3 K v tempu okoli 6:15/K. Zopet krenem, lepo diham, noge gredo lepo, glava je gor, pri dihanju čutim trebušno prepono…evo ga…1K…stisnem gumbek na Sigmi…’bemti 5:33/K. Dovolj…čisto dovolj imam. Zdiham se, hodim sem in tja kot največji nevrotik na planetu. Puls pade na 120 in počasi odpujsam 1300 metrov do doma. Razmišljam…v redu, če mi je šel že tempo tek po zlu, sem naredil vsaj nekakšen približek intervalnemu teku. Ampak od kod hudiča sedaj kar naenkrat tam okoli 5:30/K. Ma dobro…redno tečem, po vsakem teku naredim še nekaj vaj za moč, fartlek je sigurno dodal nekaj zraven, pa vseeno. Bojim se, da ne znam več teči…to včeraj je bilo za mene nekaj povsem novega, nepredstavljivega. Usral sem se. Sicer pa…trenutek resnice bo prišel, ko se bo začelo delati po programu. Prav muči me, če bom lahko tam pri tretjem teku med ogrevanjem in ohlajanjem pretekel 5 K v tempu 6:12/K. Ali se bom polomil, ali pa mi je do sedaj pretečenih več kot 1700 K v glavo in v noge vbilo dovolj modrosti in samozavesti, da bom program zmogel. Vrag si ga vedi. Teden bom zaključil v nedeljo…s Pajotom greva po 16.5 K dozo. Kakšen teden!

Blasphemous rumours

3 komentarjev 12.06.2009 11:08 classix

Luštno je. V predvajalniku so stari Depeche Mode. Single kolekcija iz obdobja 81-85, se pravi iz obdobja preden so spoznali vse sladkosti hedonističnega življenja in se zadeli. Kosilo se tudi pripravlja, projekt obnove mize na terasi je pri koncu, pa vendar…se tudi vam (prosto po Gnilem Johnyu) včasih zdi, da ste bili nategnjeni, oziroma, ali se tudi vam zdi (prosto po tistem, kateri nas je pred leti zmerjal z Dunajskimi kočijaži), da ste le kmet v tuji igri šaha. Meni se to zadnje dneve dogaja kar pogosto. In pred sebe sem postavil svoj najmočnejši zid. Zid ignorance. Zid katerega najbolj ponazarjajo besede…boli me kurac. Če pa k temu dodam še kanček ironije, morda črnega humorja…potem sem že skoraj nepremagljiv. Tako mi je pravzapral vseeno, če se je Gregor opravičil. Nabijem jaz njega in njegovo opravičilo na kurac. Prav tako mi je vseeno, če se Janez in Urška selita v novo stanovanje. Moteči dejavnik je edinole to, da se selita precej blizu mene. Kar pa hkrati pomeni, da živim v dovolj zdravem in varnem okolju. Me pa zanima, kje bosta nakupovala? Praktično pod oknom imata tako Žigo kot Švaba…pa tudi Grubarjev kanal. Evo, dovolj žalostno je tudi to, da se mi skrajno jebe za to, da so nam znižali plače. Resno! Firma je tako globoko v dreku, da kaj drugega ni bilo za pričakovati. Nekoliko bomo prevetrili družinski proračun, dvakrat prekleli državo, njene voditelje…in šli dalje. Ojej, ojej kako smo majhni in ubogi. Vse sem obdelal v pičlih nekaj minutah…do nedelje tekaško počivam. Zato pa je tako kot je. Vržite mi še kakšno kost…