Classix

Po treh letih ”premora” se zopet vračam v Radence. Po dveh 10-kah, je letos na vrsti polmaraton. Štirje so že za mano, ta bo torej peti. Ne vem česa se bolj veselim…tega, da bova s Piko zopet nekaj dni uganjala turizem, ali dobrih 21 kilometrov tekanja po Prekmurskih ravnicah. Spomini na Kraške kuclje so še sveži in prav blagodejen je pogled na profil trase v Radencih. Kot vse kaže bo tudi vreme kar primerno, saj temperature ne bi smele zlesti kaj preveč preko 20 stopinj. In kaj pričakujem…nič posebnega. Srečanje s tekaškimi prijatelji, upam da dosti manj mučenja kot marca v Sežani…neto čas med 2:20:00 in 2:25:00 bi povsem zadovoljil moje apetite. V času od Sežane sem imel pred seboj izdelan plan treningov, katerega sem se uspešno držal. Poleg tega mi je po doooolgem času uspelo prepričati tehtnico, da je pokazala nekaj nižjo številko…glava je čista. Lušten apartma, bazeni, tek, savna, dobra hrana…zasluživa si.

Dvajset let, dragi sin. Dvajset let, kot da bi jih brcnil v rit. Vmes mnogo težkih dni, žalosti, včasih že obupa. A tudi ogromno veselja, radosti, smeha in predvsem ponosa. In ko s Piko pogledava nazaj, lahko brez obotavljanja rečeva…uspelo nama je. Vse preko podnajemniških dni v ”Štepanjcu”, preko obnove in selitve na Rakovnik…vrtec, osnovna šola, gimnazija…uspelo nama je…pravzaprav se motim…uspelo nam je!!! In prav vsak dan naju navdajaš z odkritim ponosom. Naj traja moj prvorojenec, naj traja!

Že po lanskem LM sem zapisal, da pri polmaratonu ni bližnjic. Kolikor boš vložil v priprave, toliko boš dobil nazaj. Sedaj mi je kar malo žal, da letošnje mile zime nisem bolje tekaško izkoristil. Z čisto glavo, nekaj več odločnosti, predvsem pa samodiscipline bi se dalo storiti dosti več. Sedaj je za vsako jokcanje prepozno. Pogled sem uprl naprej, proti Radencem. Sicer me tam verjetno čaka vročina in tisti hinavski veter. Bi pa rad tisti polmaraton odtekel z vsaj nekaj manj mukami, kot sem nedeljskega v Sežani. Na Krasu je pač tako, da brez kucljev ne gre. Jaz pa jih ne maram. Nič ni pomagalo skoraj vsakodnevno gledanje profila proge, nič ni pomagalo gledanje videoposnetka trase, miselna vizualizacija…nič. Ko sem enkrat pod podplati začutil daljši klanec je šlo vse v maloro. Ni mi sicer jasno, kako mi je kljub vsemu uspelo ohraniti povprečen utrip na zelo znosnih 154 (maksimalni pa ni šel čez 160), pa tudi ritma teka nisem kaj dosti spreminjal. Tja do 10K mi je šlo prav lepo. Večji del tega odseka sem se ”šlepal” za Ksenijo in bosonogo Lenči in njun ritem je bil prav všečen. Potem sta mi pobegnili in sem ju zopet (skoraj) ujel na koncu makadamskega odseka. Potem pa tema. Orlek je neglede na to s katere strani ga vzameš, pravi kurbin sin. Tisti kratki vzponi in spusti, so mi pobrali še tisto malo volje in moči katere je še ostalo. Od 17K pa do cilja je šlo le za vlečenje in slinjenje po trasi. Za zadnjih dvesto tristo metrov mi še uspe dvigniti glavo in z kolikor toliko normalnim tekom priti v cilj. Prav oddahnil sem se, da je konec, da je tudi polmaraton v Sežani odkljukan. Organizacija se mi je zdela zelo v redu. Za plačano štartnino sem dobil točno to, kar sem pričakoval. Zadovoljen bi bil z kakšno muko manj. Spominska kolajna je prav unikatna, spominsko plaketo se tudi da natisniti…za rekreativca, več kot dovolj. Strogo tekaško gledano…moj četrti polmaraton, najpočasnejši do sedaj, tempo komaj malenkost pod 7:00/K…a vseeno zadovoljen. Trenutno predvsem s tem…da sem ga opravil…da je pod streho.

Za v naprej imam v načrtu polmaraton v Radencih čez slabih 8 tednov. V bistvu mi bo za pripravo ostalo 7 tednov, saj bom tega izkoristil predvsem za počitek in regeneracijo. V ponedeljek sem se sicer šel izteči, a so noge še danes boleče. Vsaj do petka bom tekaško počival, morda malo sedel na sobno kolo in opravil kakšno vajo zamoč zgornjega dela trup(l)a. Teden pred polmaratonom v Radencih pa imam v načrtu še pohod okoli Ljubljane. Tretjič zapored. Kot sem zapisal…čas v Radencih me ne zanima preveč. Zelo bom zadovoljen že s tem, da odtečem polovičko in se v cilju počutim bolje, kot sem se v nedeljo v Sežani.

Povedali smo si svoje. V službi. Strogo službeno. Čeprav je na koncu izpadlo nekako v stilu…”pustite me pri miru da opravljam svoje delo, jaz pa vam ne bom več sral na glavo”…sem zadovoljen. To je za menoj. In nikoli več ne bom pustil, da me taka stvar zamori. Čas je, da se posvetim pomembnejšim zadevam.

Vse me boli. Evo, bolijo me tudi tisti deli telesa, za katere morda nisem vedel, da jih imam. Včerajšnjih 18 K zena po, takole čez palec, pet centimetrih novega snega, mi je pošteno dalo po plečih. Ampak bilo je luštno. Celo jaz, kot vneti zagovornik počasnega teka sem ugotovil, da pa je včasih počasi…prepočasi. Oziroma premrzlo. Tam nekje po 10 K me je začelo mraziti in bil sem primoran ”pospešiti”. Vseeno kaj dosti pod 7:00/K ni šlo. Pa še nekaj. Ali je možno, da sem pri minus 5 rahlo dehidriral? Pred tekom sem si pripravil pollitrsko mešanico toplega čaja z limono in nekaj žličkami ”cedevite”. Po 18 K je bilo v flaški še vedno cca. 2 dcl. Tako ali tako, pri daljših prvič pijem šele nekje po 5 K. Zaradi nekega mnenja, da je tako prav, saj so tudi na tekaških prireditvah prve okrepčevalnice postavljene…tam nekje. Pred tekom sem se (menda) dobro hidriral. Hja, očitno sem med uživanjem pozabil narediti kakšen požirek več. Vroči tuš po ohlajanju in raztezanju pa je bil…woohuu. Bomba. Špric. Verjetno ne bo nič narobe, če danes proti večeru odpeljem podplate na nekaj K izteka.

Torej…ukinili so ministrstvo za kulturo. Priznam…prizadelo me je. Globoko. Še sploh, ko sem pred dnevi v neki večerni informativni oddaji videl za isto mizo sedeti Širco in Simonitija. Slednjega preobrnjenega, da bog pomagaj. Mislim…a se on sploh še trezni. Učinek zadetosti je bil še toliko bolj prepričljiv, če si tipa samo poslušal…brez gledanja. Torej, ali ima pošteno govorno napačo, ali pa je bil pijan ko’ čep. Jaz sem za drugo. O Majdi nebi. Wannabe MILF-a, je vse bolj samo še… wannabe. Še vedno ne verjamete, da me je ukinitev ministrstva prizadela? Kaj pa sledeče? Bežen pogled na tiste reklamne panoje, kateri reklamirajo kulturne prireditve. Gremo…pejmo. Oliver Dragojevič, Dalmatinske klape (kurba, a tile sploh še kaj domov hodijo), Valič, Avdić. Auč. Obliž na pekoče rane mi je novica, da bodo po Vojnovićevem romanu posneli film. Glede na vse ostalo, je ukinitev ministrstva čisto brez veze. Tega ministrstva, res ni bilo potrebno ukinjati…ukiniti bi se moralo samo. Še sreča, da je Okorn spizdil pravi čas. Če ni bil nagnan.

Naslednja zadeva me je tudi malo zbodla. Pred leti se mi je zdelo, da je naš ”prajmministr” nekako nepredvidljiv. Vedno se mi je zdelo, da ima kakšnega asa v rokavu. Takšnega, da ga bo v dobrobit ljudstva potegnil ven in vsi bomo malodane padali v ekstazo. Tokrat pa je povsem nepričakovano, močno predvidljiv. Že pomrznjeni vrabci čivkajo, kakšen trn v peti mu je Kunstelj. Ali pa njegovi blogi. Tako je (menda z pomočjo svoje odvetnice) od Wordpressa zahteval njihovo ukinitev. In dobil…kajlo. Meni sicer tole jajcanje med Kunstljem in ”prajmministrom” ni nič več in nič manj, kot zanimivo kratkočasno branje, a verjetno je zadaj več. Dosti več. Zanimiva se mi zdi tudi njegova izbira ministrov. Pa ne toliko v smeri koga je izbral, kot v smeri vprašanja katero se mi kot ljubitelju zgodovine postavlja. Kdo bo torej našega ”prajmministra” Papen, Ley, Bormann…kdo bo njegov Rohm ali Gorring…in kaj trenutno počne njegov…Hindenburg. Vsaj enega dvoma pa nima. Naš ”prajmminister” je sam svoj…Leni Riefenstahl.

A ‘čmo še kakšno o šihtu. Ni šans. Moji šefi so ”muč pre glupi”, da bi jih tlačil v isti zapis kot zgoraj naštete. Torej mi res ni lahko…