2 komentarjev 4.01.2009 13:41
classix
Tole danes pa je bilo nekaj. Prezeblo me je kot psa. Jutranji pogled skozi okno…dobro ni bil jutranji, saj je bila ura že krepko čez devet, ko sem si odkril ušesa…je napovedoval vse kaj drugega. Sonček se je sramežljivo prebijal skozi Barjansko meglo in napovedoval uživaški tek. Napaka! No napaka je bila že v tem, da sem sinoči nekako preslišal vremensko napoved, katera je menda napovedovala kar dober mraz v današnjem dopoldnevu. In ker je tekaško spodnje perilo, do danes seveda, za mene nekakšen bav bav, sem se napravil kot običajno za temperature nekje v razponu -2 do +5 stopinj. Dolge pajke, dolgi dres, čez njega tanek flis, še čez tega pa anorak. Okoli vratu ”buf”, na glavo TF kapico, na roke rokavice. Že kmalu ko sem shodil proti mestu kjer se ponavadi ogrejem mi je kliknilo, da sem preprosto premalo oblečen. Ščipalo me je v nos, v lica, mrzla sapa me je hotela rahlo dušiti, v stegnih sem čutil na ziljone malih porednih iglic. Pojavi se Hamletovska dilema…obrniti se, ali ne obrniti se. Obveljalo je…ne obrniti se. Če bi se obrnil in ponovno vstopil v toplino doma…ne verjamem, da bi šel zopet ven. Začnem se ogrevati, maham z rokami kot nekdo ki se utaplja, poskakujem, tekam gor, dol, levo, desno, počepi…delovne temperature pa ni in ni. Pa dobro, koliko pod nulo je, da se ne morem ogreti. Še dobro, da sem šele kasneje, doma na netu, spoznal, da sem se preganjal pri - 11 stopinjah. In nisem bil edini. Toliko istomislečih že dolgo ni bilo na PST-ju. Mnogo ledenih sapic, rdečih ličk in nosov, mnogo v pozdrav prijazno dvignjenih rok. Iglice v stegenskih mišicah so se predale nekje po 15 minutah teka, nos se je odtajal po dvajsetih…mene je minilo po dobrih štiridesetih. V planu sem imel kakšno urico, no nič ne de, tudi to kar je bilo, je bilo lepo odtečeno. Za popoln uspeh so manjkale le ene čisto take navadne tini vini dolge gate. Ja, tudi v pirhe me je zeblo. Prvič, zadnjič in nikoli več. Se učimo.
Klikam včeraj po blogih istomislečih in pri Lenči naletim na novi izgled. Tako Lenči, kot bloga. Tudi sam sem se že nekaj časa ukvarjal z mislijo na to, da bi svoj blog malo osvežil, pomodernil…in se igram. Najdem lepo ozadje, ga aktiviram in izginejo povezave. ‘bemti! Najdem naslednjo lepo temo…čudovito modro nebo z nekaj oblački, v ozadju vrh neke gore…aktiviram…ne najdem več arhiva. ‘bemti. Dvakrat sem šel na limance, še enkrat ne grem. Zopet izbrskam staro glavo in samo spremenim barvo napisa. Bravo…vse je tukaj, arhivi, povezave, vse. Saj mi je čisto všeč, je nekako domač, Barjanski…soncek se prebija skozi jutranje meglice, hribovje bi lahko predstavljalo Krim z okoliškimi griči…ja domače izgleda.
Lenči je tudi objavila koledar tekov, katerih se namerava udeležiti v tem letu Gospodovem. Stoj pa glej. Nenadjebivo. Vse povsodi jo bo dovolj. Polmaratoni, maratoni, desetke. Pozvala me je, naj (šemenajstič…) objavim svoje plane, da ve kje se bomo srečali…in da jaz vem, kje se bom lahko prislinil zraven pri degustiranju domačih dobrot izpod rok nje in ostalih Polžk. Torej…marca bom v Sežani na 8K, za april še ne vem, maja bom v Radencih na 10K, za junij še ne vem, julija bom na Bledu na nočni 10K (prijave so odprte…), na Triglavu in na morju, avgusta začnem ”zares” priprave na prvo uradno polovičko… katere bodo vsebovale tudi TF 10K v Domžalah, Fotrov tek v septembru in Grajski tek na Otočcu v oktobru…dan ”žnj” pa bo 25.10. in polovička na rodnih tleh v Ljubljani. Sledi pavza do Sladkih 6, pa zopet pavza do Palmanove in že bo tu 2010, ko se nekje daleč na obzorju, še povsem v meglici, jutranji rosi in pasjih iztrebkih prikazuje prvi maraton. Cormi a gremo v Berlin ali ne…dušlavdn.
Še nekaj…hvala Vsemogočnemu, da so prazniki pri koncu. Sicer sem jaz letos nekaj ur že zabil v službi, pogrešam pa tišino, mir in spokojnost dni, ko so tudi ostali družinski člani zasedeni. Torej…slušaj dnevnu zapovjest i javljaj se…Matevž ti greš jutri v vrtec, Matic ti v šolo, Pika pa na šiht. Skoraj dva tedna vas že gledam doma…dovolj je bilo. Ata bi malo miru.
Kategorija:
miks
4 komentarjev 24.12.2008 12:58
classix
Moj tekaški nadzornik ni zdržal do novega leta, da me ne bi pobaral…kako je? Oni dan med dnevno izmeno je kot furija priletel v pisarno in skoraj zahteval naj grem z njim na kavo, čaj, kakao, vročo čokolado ali kaj podobnega. Predpraznično mrtvilo oziroma recesija, kot se po novem temu reče, mi je omogočila komotno izpuhtenje za kakšno urico. Sicer pa je Metod znan po takšnih izpadih. Pri njemu srednje poti ni. Ali je vse opravljeno kot bi mignil, ali pa z svojo brezkrbnostjo povzroča nevrotične izpade v bližnji in daljni okolici. Vroča čokolada, okusno urejen lokal, vonj po cimetu in debata. Normalno je, da se vse skupaj vrti okoli teka. Njemu po glavi blodi Šmarna, meni Sežana oziroma njena prva ponovitev. Oba pa sva trenutno na ”bazi”. Ej kako se to dobro sliši…na ”bazi”. Če se mi je poleti zdel izraz ”iztek” višek tekaške samopašnosti, je sedaj pozimi to ”baza”. Meni je to tudi najslajši del rekreacije. Tek v aerobnem območju, meglena sapa pri dihanju, megla po PST-ju…zen. Metod se strinja, hkrati pa me malo po ovinkih sprašuje o mojih ciljih za 2009. Kot, da to že ne bi dala skozi. Vse to nakladanje o teži in 10 K pod uro, pa polovički in podobno. Še dobro da držim gobec zaprt in se ne mečem ven z raznimi idejami o Dunaju…Nato pa Metod izdavi nekaj, kar me je v momentu dvignilo za nekaj centimetrov. Z vso resnostjo mi reče, da si ni mislil da bom vztrajal, da bom še vedno tekel. Ja in kdaj si na to pomislil, ga vprašam. Preprosto je bil prepričan, da mi bo ciklus priprav na Ljubljanca in sam Ljubljanc vzel vso voljo in energijo. Priznam mu, da so mi tisti tempo teki in intervali včasih res najedali. Po drugi strani, pa mi je vsaka sekunda izboljšanja pomenila ogromno. In iz teh sekund sem črpal moč in energijo za v naprej. Verjetno tudi na račun vseh tistih sekund, truda in znoja sedaj toliko bolj uživam v bazi. Pa saj res, kaj je lahko bolj luštno kot to, da se napraviš in greš teči. Pa ne da bi sedaj rekel grem teči 5, 10, 12…K, preprosto greš in slabo ali debelo uro tečeš. Kljub vsemu na koncu sešteješ tiste kilometre in jih ponosno vpišeš v svoj dnevnik. Metod mi potrdi tisto, kar sam vem že nekaj časa…pečen si, mi reče. Vem, vem in ni mi žal. Občutki so božanski…
Vroča čokolada že nekaj časa ni bila več vroča, ko je Metod na mizo postavil list papirja, vzel svinčnik in me vprašal, koliko kaj tečem v zadnjih dneh. In na osnovi 6-7 K je na vrh lista zapisal BAZA, nato pa je v nekaj sekundah mesec januar razdelil v tedne in mi zapisal teke, kateri me bodo vodili do tega, da bom konec januarja delal teke v dolžini 10 - 12 K. Obrne list in enako kot prej, na tedne razdeli še februar in marec. Osnovnim tekom doda nekaj intervalov in tempo tekov, na koncu pa zapiše SEŽANA 8K…53:00 ali hitreje. Da, lepota moja žabarska, približno 15 minut hitreje kot lani boš šel. Modro molčim…moj namišljeni cilj je bil postavljen še hitreje. Očitno ve, kam pes taco moli, zato mi pove, da težko verjame, da bom lahko z Sežano opravil v tempu s katerim sem tekel v Ljubljani. Matjaž, mi reče, letos si dobro delal, tudi garal če je bilo potrebno…09 si ”uzem na izi”. Rezultati ne bodo izostali, vse kar si odtekel letos boš z lahkoto popravil. Pravi si!
Blog pošiljam do novega leta na dopust, z željo, da vam Božično praznovanje podari prepotrebnega notranjega miru, Novo leto 2009 pa naj vam prinese obilo lahkotnih tekaških kilometrov, obilo zdravja in osebne sreče…pa saj veste…”vzemte si ga na izi”. Se tečemo…
Kategorija:
miks
9 komentarjev 19.12.2008 18:33
classix
Spodobi pa se, da malo pogledam tudi nazaj. Sicer ne veliko, morda le toliko, da zapišem, da je za menoj lepo leto. Če pustim ob strani zadnji mesec, ko sem imel težavo z poškodbo je bilo celo zelo lepo leto. Suhoparnost pretečenih kilometrov in porabljenih kalorij pustim za drugič. Tokrat pogled usmerim naprej. Najprej veliko zadovoljstvo ob dejstvu, da bom letos lahko tako Sveti kot tudi Silvesterski večer preživel v krogu družine. Nato dejstvo, da odkar sem zaključil s postom v gostilno ne grem več na pivo, ampak na belo kavo. Pivu smo torej skoraj popolnoma rekli ‘dijo. Recimo, da si ga bomo privoščili le še po kakšni tekaški preizkušnji. Ob in po dobri hrani bo bolje sedel recimo cviček. Primorcev ne smem, saj putika še vedno čaka nekje v ozadju in se nasmiha ob dejstvu, da ji lahko recimo ob dvodnevnem prežiranju s svinjino, drobovino…zalito z visoko oktanskimi vini, na široko odprem vrata in potem zopet nekaj dni hodim naokoli samo v coklih in jamram, kako takšne bolečine ne privoščim nobenemu sovražniku. Hrano inu pijačo smo torej obdelali. Vobče pa je znano, da mi je rekreativni tek glavna preukopacija, zatorej nazaj k njemu. Približno dvakrat, trikrat, no, morda štirikrat sem že zapisal svoje načrte za leto 2009. Potem pa se mi je pred dnevi na TF zapisalo sledeče…telesno težo spraviti na 80 kilogramov, 10 K odteči v manj kot eni uri, na Sladkih 6 ugonobiti 40 K in polovičko v Pal…Palma…kurba gre to težko izpod prstov…Palmanovi odteči v 2:15:00 - 2:20:00. In zakaj gre ta Pal…Palma…tako težko izpod prstov. Tudi to sem mislim da, že enkrat omenil. Nekako mi ne gre v račun, da bi prvo uradno polovičko tekel na tujem. Ma ga skoraj ni dneva, da ne bi pomislil na to. Misel na to mi pušča grenkobo v ustih, prav tako, kot recimo misel na to, da bom (ko bom…če bom) prvi pravi celi maraton (42.195 K) pretekel kje na tujem. In pazi razlog…pri nas ni nobenega, katerega bi lahko odtekel v enem krogu. In ko ga bom prvič, ga hočem v enem krogu. In to zato, ker vem, da se bom že med pripravami nanj trudil po najboljših močeh in želim, da mi je prihranjeno brcanje dveh krogov. Naj se nekaj naredi v tej smeri…res je Ljubljana ”mala varoš” ampak jebenti, tako mala pa zopet ni. Letošnji EVACS je dokaz za to! Potem pa se režim sam sebi kot zadnjič, ko je Matevž za mojim hrbtom na DVD-ju gledal ”Avtomobilčke” ( ajs dajs, strela McQueen in ostali junaki…) in sem tako spotoma v iskalnik vpisal ”route 66 maraton”. Glej ga zlomka…imajo ga. V Tulsi, v Oklahomi, v Jameriki porkamadona. In že sem bil na Lufthansini strani in preračunaval za koliko ojrov letim tja in nazaj. Cifra ubije…1500 - 1600 ojrov ol takses inkluded. Jap, je treba dvakrat prestopati. Ker nočem leteti iz Kroejše, bi šel (ho, ho, ho) iz Graza v Frankfurt, od tam v Chicago ali Dallas, spet od tam pa v Tulso. Za povratek je vrstni red kakopak obraten. No in ker je tudi v Jameriki potrebno kaj pojesti in kje prespati sem takole encibencinakamenci naračunal cca 2400 - 2500 ojrov stroškov. Torej dragi moji Slovenci in Slovenke…ponižno prosim, da se uredi maraton v enem krogu tudi na rodni nam grudi. In ne vi meni…pa saj ga imaš v Zagrebu, Beogradu, Budimpešti, Bukarešti (phhh..Baljkanci), Dunaju, Rimu, Berlinu, Stockholmu (phhh okupatorji in kvizlingi), Parizu, Londonu (phhh… za tja imajo žreb)…jaz hočem maraton v enem krogu v Sloveniji. Po možnosti zgodaj spomladi ali jeseni, ko še ni ali ni več tako vroče…in dam vam dobro leto časa. Hočem ga leta 2010!
No takšne in drugačne se mi motajo po glavi sedaj ko sem poškodbo saniral in sem na ”bazi”. In tale ”baza” je ena tako luštna zadeva. Nič preganjanja nič hitenja…jaz, ”moj PST” (kje kurca laufajo uni ki pravijo, da so na PST luže…), meglice, rosenje in počasno, ultra počasno, jaaaaa zenovsko tekanje. Potem pa vroči tuš, vroči čaj in ”mami pod perutko”. Lepo je!
Kategorija:
miks
3 komentarjev 14.12.2008 19:55
classix
Zaključil sem z postenjem. Šest dni je bilo za prvič povsem dovolj. Ker mi je bila to pot v neznano, je bilo prisotno tudi nekaj strahu. Bom ali ne bom uspel, kako se bom počutil, koliko in kdaj me bo matralo. Popustil sem dan prej kot sem predvideval, a povsem brez slabe vesti. Preprosto sem postal lačen in sem si privoščil nekaj naribanih jabolk. Poleg tega me je v podzavesti glodala misel na to, da naj bi z današnjim dnem zopet začel z hojo in nekaj teka, pa se mi je zdelo, da na povsem prazen želodec ne bo šlo. Moj prvi post je torej za menoj, povsem mirno prebavljen. Kdo ve…morda še kdaj. Zadosten razlog za kaj takega je neka mirnost, katera se naseli v telesu ko se čisti. Ni pa za zanemariti tudi občutkov, ko večkrat premagaš samega sebe in ne posežeš po hrani. Vaga se mi je nasmejala…sinoči je pokazala 95 kilogramov, kar pomeni, da sem v letu in enem mesecu odvrgel 25 kilogramov balasta.
In danes sem se vrnil na PST. Gibal sem. Tako povsem počasi sem stekel…po nekaj minutah sem tek zamenjal z hojo…pa zopet stekel. Recimo, da je bilo to 8-1-5 X. Povsem lepo in povsem me je prerodilo. Zadnjih 14 dni je bilo dolgih, povratek je bil sladek. Poškodba je očitno sanirana.
Kategorija:
miks
5 komentarjev 8.12.2008 08:39
classix
Nekako mi je uspelo spraviti skupaj prvi teden ne-gibanja. Težave s katerimi sem se srečeval in se še srečujem so povsem običajne. Nejevolja, lenost, tečnoba…Kako z lahkoto sem v prejšnjih mesecih pral perilo, kuhal kosila, pospravljal po stanovanju, sedaj pa mi je skoraj odveč stopiti nekaj korakov do hladilnika in iz njega vzeti naprimer hladilno mazilo. Težko je naprimer brati bloge ostalih tekačev…vse teče, vse giba…jaz pa sem mona. Pogled na moj tekaški dnevnik je žalosten. V rubriki tek že drugi teden zapored zija praznina, v rubriki pohodi, je tako že celi teden. Pogled na kolajne in priznanja iz zadnjega leta…brrrr. Sinoči pa dramatični zasuk. Počival naj bi še kakšen teden, potem sprehodi, potem tek…Ta teden si bom olajšal. Ne, ta teden se bom olajšal. Postil se bom. Očistil si bom telo…in duha. Voda, sadni sokovi, probiotični jogurti, želiščni čaji, domači kis, domači med, branje, počivanje, razmišljanje. Ah kako junaška odločitev. Že v naprej se veselim vseh minut, katere bom preživel na wc-ju, vseh minut, ko se bo moje telo reševalo nakopičenih strupov, balastnih snovi…in po enem tednu bom pokazal fige vsem lepotilnim salonom, vsem ”kventifortiinšekaj”, popolnoma si bom uredil perilastiko, pozitivna energija bo obdajala mojo auro, sama dobrota me bo. Ko bo konec tega tedna bom prečiščen…in zopet bom pričel gibati. Še nekaj, da ne bo pomote. Nobenih tulcev, palčk, cevčic in kar je še podobne navlake si ne bom tlačil v rit. Klistiranje odpade. Za kaj takega ne najdem nobenega tehtnega razloga. Če se žival ne počuti dobro…ne je. Še nikoli in nikjer pa nisem zasledil članka, ali bognedaj fotografije medveda, tigra, risa, volka, lisice…kateremu bi iz riti bingljala vrečka z vodo. Pa tudi jutranji kavi in cigaretom se ne bom odpovedal. Tako!
Kategorija:
miks
2 komentarjev 2.12.2008 17:57
classix
Kaj je tisto največ, kar lahko rekreativni tekač naredi za svoje zdravje v primeru, ko ga nekaj zvije. Absolutno to ni jamranje v medijih, smiljenje samemu sebi, iskanje tolažbe. Zlato pravilo pravi, da je v primeru pojavljanja bolečine potrebno takoj prekiniti z vadbo, ter kar najhitreje poiskati ustrezno pomoč. Pizda sem sedaj pameten, sam pa sem za to potreboval skoraj mesec dni. Jebi ga…ko ti neka stvar tako zleze pod kožo, kot je meni tek, si hitro na tem, da začneš sam pri sebi negirati določene pojave. Tudi bolečine. Tudi če so tako zoprne, da ti že vzpon po stopnicah v prvo nadstropje predstavlja problem. Torej…’alo doktor’ca, rabim napotnico, boli me to in to, takrat in takrat. OK, vemo, da to ni tako enostavno, še več, vemo kako se zna vleči čas od ‘alo do izvida, zato zanemarimo podrobnosti. Pri meni gre za bolečino v lateralnem delu kolka, katera se širi po lateralni strani stegna proti kolenu in je posledica vnetja sluzne vrečke ali burze na zunanji strani kolka, kot posledica ponavljajočega se drsenja kit pri gibanju kolka prek zunanje površine zgornjega dela stegnenice…trohanterni burzitis, jaz mu bom rekel ”jebus preforsirus”. Ano in mnezo smo dali skozi, terapija pa bo glede na to, da sem se (večkrat) hvalil, kako rad tečem in da to počnem že leto in več sledeča…vsaj 10 do 14 dni brez obremenjevanja poškodovanih sklepov oziroma tkiv, kar pomeni nič teka in hoje le toliko kot je nujno potrebno, dva ali trikrat dnevno po 10 minut hlajenja, masiranje z hladilnimi geli ali po potrebi z mazili z protivnetnim delovanjem, nežno raztezanje…počitek. Po omenjenem roku lahko pričnem z sprehodi, katere postopoma podaljšujem in v kolikor bo poškodba popolnoma sanirana, kar pomeni, da se ne bo pojavila nobena bolečina, potem…jap…potem pa lahko začnem počasi dodajati tekanje. Z vsem sem se sprijaznil, kaj drugega mi tudi ne preostane. Preveč lepega sem doživel v zadnjem letu, da bi to sedaj zajebal. Predvsem pa vem nekaj…zopet bom tekel.
Kategorija:
miks
3 komentarjev 27.11.2008 19:14
classix
Poškodba ni bila do konca sanirana. To mi je potrdilo današnjih 6 K. PST me bo pogrešal vsaj dva tedna. V tem času bom malo plaval, malo hodil, malo delal vaje za moč in malo več gonil sobno kolo. Matic je fiziko popravil z štirico. Za kosilo sem jedel vampe. Brez krompirja. Vege.
Kategorija:
miks
9 komentarjev 22.11.2008 14:25
classix
Nikoli je nisem maral. Nikoli mi ni bila všeč. Nikoli se je nisem maral učiti, pa čeprav sem imel za inštruktorico tako sošolko, da se je več kot polovico fantovske populacije (vključno z menoj) po trepalnicah metalo za njo. Drugo polovico so sestavljali daltonisti, kratko in dolgo vidneži, narcisoidi, skriti homoseksualci in učitelji. Ti slednji, bi verjetno jo…ampak niso smeli. Spomnim se, da je bilo za ”šus” pri matematiki največkrat dovolj, da sem zamešal plus in minus, ali da nisem dojel, da minus in minus pričarata plus, skupni imenovalec v tistih letih, pa je bil zelo podoben betonu. Per pa šnops.
Nazadnje sem se z matematiko ukvarjal včeraj. No pred tem pa lani takšen čas, ko je Maticu malo spodrsavalo in sem mu v maniri odgovornega očeta z ponosom pomagal. Uredil sem mu inštruktorja. Bi mu inštruktorico, pa ni bila nobena dosegljiva. Nazaj k meni in čisto preprostemu računu kateri sledi:
Sladkih 6 in s tem povezanih 25 K sem pretekel v starih copatih, bolečin ravno toliko, kot se za 25 K spodobi + naslednji dan iztek 5 K, novi copati, po teku bolečina + tempo tek, novi copati, dobrih 8 K, močnejša bolečina + počasen tek 4 K, novi copati, še vedno bolečina + počasen tek 12 K, novi copati, bolečina za popizdit + 5 dni brez teka, vsi sprehodi z kontroliranim gibanjem v starih copatih, bolečina izgine + današnji sprehod po Golovcu 6 K v novih copatih, zopet bolečina…JE ENAKO…tipični nategi z novimi copati. Amen.
Kaj sledi? Najprej sigurno skok nazaj v stare copate. Gorico v začetku marca lahko lepo pozabim. Dodaten teden mirovanja, mi namreč v programu treningov vzame že 14 dni, toliko nor pa tudi nisem, da bi potem poizkušal na kratko kaj notri prinašati. Zimo bom lepo pretekel. Samo baza, nič tempov, nič intervalov…samo zen, zen, zen. Nič več se ne bom obremenjeval z prvo uradno polovičko, pravzaprav bom tu in sedaj sebi priznal, da sem pred enim letom razmišljal dosti bolj trezno kot te dni. Lani 05.12. sem na TF zapisal…v letu 2009 odteči Palmanovo in njenih 21 K, po možnosti z samo 80 kg na grbi.
Če ga bom kaj sral, me brez slabe vesti opomnite na zgornji stavek. Pot je začrtana…Sežana, Radenci, Bled, Domžale, Otočec, Ljubljana, Sladki vrh, Palmanova. Ptuj odpade.
Kategorija:
miks
7 komentarjev 20.11.2008 09:20
classix
Prav neverjetno na hitro je mail zaokrožil med tekaškimi kolegi. Preprosta navodila, kje in kdaj se dobimo in kaj bomo počeli. Seveda me je stvar pritegnila, morda še toliko bolj prav zaradi tega, ker naj bi imel po nekih pravilih tekaški počitek, pravila pa so zato, da se kršijo. Ko sem zadevo pojasnil Piki je le nemočno vila z rokami, me spominjala na mojo obljubo o počitku in o tem, da ji bom ta teden ”bolj” pomagal pri hišnih opravilih, saj ji kar nekaj pomembnih cateringov dobesedno diha za vrat. Nekako jo uspem prepričati, morda še najbolj z obljubo, da grem samo še tokrat in potem decembra v Velenje, potem pa je tekaške sezone definitivno konec. Čas je, da moji otroci dobijo imena. Tako sva Maticu (do sedaj poznanemu kot starejši prestolonaslednik) naložila, da naj za eno uro ”vrže uč” na Matevža (do sedaj poznanemu kot mlajši prestolonaslednik), samo toliko, da me Pika zapelje do Iga in se vrne nazaj. Z nadzvočno hitrostjo zmečem nujno tekaško opremo v torbo, pripravim si dva bidona napitkov in že sem v avtu. Navodilo je bilo preprosto…ob enajstih zvečer se dobimo na Igu…tam sledijo ostala navodila. Ob enajstih sem tam. Poljubim Piko, naročim naj mi po prihodu domov pošlje sms in to je to. Razgledujem se naokoli, iščem znane obraze in ko se mi že zazdi, da sem zagledal nekoga iz TF, se pred nami pojavi možakar, kateri nam razdeli čipe in razloži, da je cilj tega teka preveriti varnost Ižanke v nočnem času. Aha, torej gre za tek v Ljubljano…kaj pa tam? No tam, pa bomo še malo krožili…ravno toliko, da se bo nabralo za polovičko kilometrov. In naj ne pozabimo, da je tek ustrezno varovan, ter da je časovni limit tri ure. V upanju, da sem poškodbo medenice in kolka že toliko saniral da bo šlo, si na svojem povsem novem Garminu 805 ”limitid edišn” z rumenim okvirjem, nastavim tempo na 6:40/km. Tekač poleg mene si ogleduje to čudo tehnike in ponižno vpraša, če se lahko ”šlepa” z mano v mojem tempu, saj je bolj začetnik in njegova ‘’sigma” nima takšnih vesoljskih nastavitev. To, da je začetnik ne more skriti. Nima niti pajkic, na nogah neke stare ”jasa” copate, strgane kavbojke, bombažni ”ti šrt” in z svojimi dolgimi suhimi nogami ter razmršeno frizuro hudičevo spominja na Joeya Ramona. Povsem v maniri dobre duše mu odvrnem, da me bo veselilo, če mi bo delal družbo in že krenemo. Po nekaj minutah so za nami oranžne cestne svetilke, katere osvetljujejo to ”najdaljšo Slovensko vas” in že je pred nami dolga Ižanka. Levo in desno sama polja, zavita v kopreno res romantične Barjanske megle, nekje pred nami pa modre rotirajoče luči policijskega spremstva oziroma varovanja. Prometa skoraj ni, še tisto malo avtomobilov kar jih je, pa vozi krepko manj od predpisanih 60 km/h. No nekaj koristi bo od tega teka. Skoraj siguren sem, da to noč na Ižanki nihče ne bo poklonil duše Vsemogočnemu zaradi prometne nesreče. Opazujem Joeya na svoji desni in opazim, da se matra. Žulji potoži. Čakaj malo, kakšno številko copat imaš, ga vprašam. Toliko izkušenj že imam, da na take divje teke vzamem s seboj še rezervni par tekaških copat. Sezuje svoje zdelane ”jasice” in…Bože mili! Nogavico ima samo na levi nogi. Ponudim mu svoje rezervne tekaške nogavice in rahlo zdelane Mizunke, tiste, katere so mene na začetku tekaške kariere nosile slabih 200 K. Skromna hvaležnost mu kar sije iz oči, meni pa je tudi toplo pri srcu. Nekaj trenutkov še gleda svoje ”jasice”, kot da ne ve kaj bi z njimi. Drži jih v roki in pogleduje naokoli. Čustvena navezanost…vzamem mu jih iz rok in spravim v svoj nahrbtnik. Na cilju jih dobiš, rečem in stečeva dalje. Izgubljeni čas nama ni potrebno loviti, saj je limit postavljen tako ”na komot”, da je tek en sam užitek. Čez nekaj minut pustimo za seboj odcep za Mateno in zopet nekje v daljavi zagledamo rdeče osvetljene lampinjone Kitajske restavracije na križišču za Črno vas. Sprašujem se, če ti ”poševnooki” sploh kdaj spijo, ali je njihov žalostni vsakdanjik sestavljen le iz dela in strežbe…kdaj hudiča počijejo in se zabavajo. Ali sta jim ta dva pojma sploh poznana…Nadvoz čez obvoznico je edini omembe vreden ”kucl” na celi trasi. Na vrhu iz pasne torbice vzamem gel, ga odprem in počasi cuzam. Joeya so zopet same oči. Gel ponudim tudi njemu, zraven pa še bidon z napitkom. Z nekaj muke mu gel uspe odpreti, stisne ga v usta…potem pa je nekaj sekund samo nerazločno momljal. Nekako mu ga uspe popklakniti, zahvali se mi in tečeva dalje. Ižanka je na tem delu odlično osvetljena in po Joeyevi obrazni mimiki opazim, da nekaj ni vredu. Prekleti cuker, zamomlja in ravno tam kjer PST prečka Ižanko naredi ”bruhca”. Pa še enega…in ker slutim kaj sledi iz nahrbtnika vzamem toaletni papir in mu ga dam. Z svojimi širokimi pleči, ga nekako skrijem pred radovednimi pogledi. Ko takole čepi v obcestnem jarku mora izgledati prav čudno. Kar predstavljam si ga, kako ima glavo skrito med koleni, kako ima od napenjanja izbuljene oči…marsovček. Prižgem si cigareto in čakam, on pa kar stoka in stoka. Končno sledi vzdih nebeškega olajšanja in že je ob meni. Še malo Joey, saj bo šlo. Kislo se nasmehne in nadaljujeva. Na Dolenjki zavijemo levo, čez Karlovški most in desno skozi tunel pod gradom. Sam pri sebi kalkuliram, kje bomo zaključili z polovičko. V centru, ali že bolj proti Bežigradu…? Na koncu Resljeve, pred železniško postajo, nas usmerijo v desno, na koncu pa zopet v levo pod progo. Ko pridemo izpod tunelčka zagledamo tri stolpnice na Topniški in v njihovi liniji ciljni lijak. Pred lijakom, pa nas zopet usmerijo desno navzgor in hitijo razlagati, da je potrebno napraviti še krog čez Savsko naselje in se potem po Topniški vrniti v cilj. Malce jebeno…cilj že vidiš, potem pa zopet ne. Z Joeyem lepo drživa zastavljeni tempo, vmes še malce komentirava čudovito napete damske ritke v pajkicah…in že je tu Topniška in bzzzzzz…bzzzzzzzz…bzzzzzzzzz. Zvok čipov pri prehodu ciljnega tepiha…NE!!! Bedasti zvok, bedastega telefona, bedastega bujenja ob pol petih zjutraj, kateri mi bedasto naznanja, da se začenja četrti dan mojega tekaškega posta. Joey…lepo tekaj.
Kategorija:
miks
6 komentarjev 13.11.2008 08:29
classix
Ni primeren za dojenčke in otroke stare manj kot tri leta. Pika pa pravi, da sem zadnje dva dni ravno tak kot oni. Dve uri sem v redu, potem pa cvilim in se smilim sam sebi, se namažem in ponovim ciklus. Prvo obletnico teka je, oziroma bo, očitno zaznamovala tudi prva poškodba. Zanemarimo bolečo pokostnico, katera je v večini primerov spremljevalka vseh tekaških začetkov in tudi jaz nisem bil izjema. Mene tokrat matra bolečina na levi strani medenice. Pri hoji je zadeva še kar znosna, ni pa variante, da bi stekel. Bolečina se pojavi, ko se peta dotakne tal. Včeraj sem tako prebral kar nekaj člankov na to temo in pri vseh je skupni imenovalec…nekaj počitka, ohlajanja in masiranja. Klinc pa taka obletnica…jutri bo minilo točno eno leto, kar sem vstal iz kavča in šel teči. Sori Wega!
Torej počitek. Še malo in minilo bo cela dva dni kar nisem tekel. 48 ur. Seveda tudi danes ne bom šel. Malo poprej sem mlajšega prestolonaslednika pospremil v vrtec. Bolečina je blažja, toda še vedno prisotna. Na dotik je ne občutim, pri dejavnosti pač. Se pa sprašujem, ali je posledica sobotnega več kot tri urnega lomastenja na ”Sladkih 6”, ali posledica zamenjave tekaških copat, ali preprosto ”preforsiranosti”. Tekaško nisem počival že vse od dopusta konec julija, torej…več kot tri mesece. Vmes sem dal skozi precej treningov, nekaj tekem…ne vem. Nedeljski iztek je bil prav blagodejen, še celo stopnice v klet mi ni bilo potrebno ”v rikverc” premagovati, torkov tempo tek je prav tako dobro sedel…potem pa ”krešbumbeng”. Počivam…jutri je obletnica…jutri bo novi dan. Aj bi bek…
Kategorija:
miks
Nazaj
