Classix

Še malo pa se bom oddahnil. Vsaj upam tako, oziroma vsaj planiram tako. Prav neverjetno je, s kakšno muko zadnje čase hodim v službo. Včasih se počutim, kot da mi je vedno prvič. Tisti črvički v želodcu, kot nekakšna trema, strah…pa je vse skupaj le posledica tega, da se mi vse skupaj gabi. Bolj ko gre leto h koncu, bolj se mi zdi, da vsi tekmujemo le v tem, kako bomo drugemu bolj globoko (in fino) zarinili nož v hrbet. Šefov in njihovih nebuloz imam čisto poln kurac. Ničkolikokrat se mi zdi, da ima fino pečeno pišče več hrbtenice, kot pa ti osebki, kateri mi dnevno redno pijejo kri. Priznam…če bi nekoga srečal v javnosti, izven službenega območja…z veseljem bi ga usekal čez gobec. Čisto tako za filter. Od nas zahtevajo skoraj nemogoče, sami pa se poskrijejo v svoje jazbine, kjer jim je vsemogočna preokupacija lezenje v rit enemu nad njimi. Jebemti da gre tole očitno vse do papeža. Čeprav ima tudi on svojega šefa…menda. Jebiga…dvatavžent let ga že nihče ni videl. Malo pa že lahko dvomim. Enkrat sem že pisal o odnosih strogo v naši kancliji. Vsaj ti so še na nivoju. Vsaj tukaj se z navadnim in črnim humorjem še vlečemo iznad sivine vsakdanjega delavnika. A koliko časa še? Jap…tudi med nas bi nekateri radi zasadili seme razdora. Kot da bi delali na normo…to se ne bo dobro končalo. Nekdo od ”nadrejenih” jih bo dobil. A dobil bo le tisto, kar išče. Mislim, da je le od njega (njih) odvisno, ali se bo izvlekel z verbalnim, ali pa bo deležen tudi…no unih drugih.

Zadnje čase mi po šihtu ne paše niti več na tisti polurni klepet za šankom pred vlakom domov. Kar je vobče gledano čisto v redu. Med sprehodom domov se glava ohladi, misli se zbistrijo, preprosto preskočiš možnost, da bi se posvet zavlekel do faze reševanja globalne krize in čudne govorice…domov prideš kontent. Tako kot se spodobi. In doma so te veseli. In doma ti ponudijo tople nasmehe, nežen objem…razumevanje. Odkar delam na periferiji, je doma lepše. Tukaj najdem drugi filter. Skozi besede, nasmehe, objeme, razumevanje. Verjetno sem ovinek v pravo smer storil še v pravem trenutku. Resno mislim. Vse prevečkrat se je v zadnjem času dogajalo tisto…bo že, bo že…pa saj gre kasneje še eden. Še je ostalo zdrave pameti. In počutje se je izboljšalo.

Tretji filter…miganje. Baziranje…PST, Golovec in njegovi kucli…in potem umirjenost. Upravičeno samozadovoljstvo. Ehhh…mimogrede, Murakami me je razočaral. Naj on raje teče, pero pa prepusti piscem. Me pa trenutno navdušuje MC Dougall, čeprav me verjetno bosega ne boste videli teči…minimalistično morda…v čakalni vrsti pa čaka Steve House z Onkraj gora.

Naj Vam bo miren Božič…in srečno Novo leto!

Ej dobro mi je. Nisem slabo razpoložen, nisem morast, morebitne skrbi in probleme rešujem sproti, oziroma se trudim, da jih ne odrivam v stran (kjer potem vedno počakajo). Registracija in zavarovanje urejena, za veseli december se mi gladko jebe (vejš da bom kaku litro jeno dve kuhančka zdegustiral…), vem kje bom (pa ne povem) za Božično-novoletne praznike, šefe še vedno preziram in pomilujem (a jim to ne povem…), na pasu sem naredil dodatni dve luknji za leto 2012, na volitve bom šel, kadil bom še, kašljal tudi, tekel tudi. Rahlo pogrešam sončno svetlobo, a še vedno ne toliko, da bi zaradi tega trpel ali buhnedej padal v depro in podobno. Poslušam stari punk (prve tri Clashe, zgodnje Ramonse) in ga kombiniram z Mlakarjevim Iztokom, Stonesi do cca. 1980 in neko Japonsko zen elektronsko godbo. Ne jebem nikogar in nočem, da kdo jebe mene. Baza? Baza!

Z današnjim 8K dolgim tekom, se je števec mojih skupaj pretečenih kilometrov ustavil na 5000. Dvoje moram zapisati. Prvo je to, da sem danes opazil, da se telo po nedeljskem polmaratonu še ni dovolj regeneriralo, zato mu bom privoščil še nekaj dni počitka. Drugo…po vsakem izmed tekov sem boljši človek, kot pred njim.

Kako ”priročno” se mi zdi dejstvo, da sem se z rekreativnim tekom začel ukvarjati v pozni jeseni leta 2007 in tako lahko iz leta v leto (kljub občasnim flopom…) LM označim za vrhunec sezone. 2008 je bila to 10-ka, 2009, 2010 in letos pa polmaraton. Kot, da se vsi tisti teki med letom seštejejo v dobri dve uri guncanja po domačem asfaltu. Res je žalosten pogled na mojo ”tekmovalno” statistiko v tekaškem dnevniku. Vse skupaj najbolje ponazori dejstvo, da 15. LM preprosto sledi 16.LM. Vmes pa nič. Razen zelo pomembnega spoznanja. Pri rekreativnem teku bližnjic ni. Kolikor vložiš…toliko dobiš. Seveda ob nekih vsaj dobrih pogojih. Idejo o tem (in kako), da bi se letos pa morda le spustil v boj z pravim maratonom sem zavrgel že nekaj časa nazaj. Tako sem potem prenehal z dolgimi 25+K treningi in v zadnjem mesecu in pol opravil pravzaprav le dva daljša treninga. Mislil sem si…nekaj bo šlo na rovaš izkušenj, nekaj pa na rovaš svežine. Zadnji dolgi trening 20K tri tedne pred polmaratonom. Z užitkom. Potem sem nekaj več časa posvetil tempo tekom, oziroma bolj temu, da sem kilometre puščal za seboj v čim bolj enakomernem ritmu. Zadnji teden odklop. En zenček v dolžini 6K in potem še v sredo 4K tempa. To je to. Kar je narejenega, je narejenega. V tekaški dnevnik zapišem…želja je enakomeren tempo čim bližje 6:30/K. Sledi tri dni počivanja, to je čas kjer sem skrbel za to, da sem bil čim manj na nogah, da sem se dovolj hidriral in da nisem pretiraval z vnosom OH. V soboto z Elly zamenjava traso običajnih ”nižinskih” sprehodov z dobro uro španciranja po klancih Golovca. Menda je dobro za mišični tonus…kaj pa vem.

Nedelja. Nič posebnega. Že prejšnjo noč sem spal kot je Bog zapovedal in tudi to zadnjo noč ni bilo nič drugače. Čaj, beli toast z marmelado, kofe, čik, sranje…po reglcih. Oprema je pripravljena že od prejšnjega večera le še v zadnji žep tekaških hlač zatlačim dva ”during activity” gela. Tisti ”pre activity” in Frutabela sta na varnem v žepu jakne. Domačim lupčka in počasi peš proti centru. Precej znanih obrazov, prikimavanje, mahanje, nasmehi…kot vedno. Pogoji v redu, morda za kakšno stopinjo prehladno. Odločitve od prejšnjega večera ne spreminjam…kratke pajke, tekaška majica z kratkimi rokavi, čez pa TF dres brez rokavov. Na glavo Buff, v glavi mir in pejmo.

Bilo je super. Prvi K tradicionalno prehiter, pri 663 Kcal je crknil Polarjev wearlink, malo kasneje me po ramenu potapka Ksenija, nekje na 4K ujamem @Vreme, na 10K imam 1:05:00, nato nekaj časa tečeva skupaj z @Biz kateri gre dva kroga, na Slovenčevi mimo švignejo Kenijci in ostali…veliko navijačev ob celi trasi…Bratovževa ploščad in Dunajska sta mi letos simpatični…živce mi žre le tisti veliki Petrolov napis…kurba je grd…na 20K 2:10:00 v cilju 2:17:42. Jap…seveda…naturlih…zadnjih 1.1K sem se vlekel 7:43. Ma se ne sekiram. Trasa je trasa, vsi smo morali oddelati isto in to je to. Najpomembnejša razlika od lani…spomnim se prav vsakega kilometra. Tek mi je bil v gušt, ritem sem imel pod kontrolo. Res je bilo luštno. OR popravljen za 5′39”, povprečni tempo 6:33/K, v cilju nasmejan.

Sezone je konec. Sladkih 6 mi je žal že drugo sezono zapored ”požrl” šiht in še vedno nimam 80 kg, da bi ”lahko” šel v Palmanovo. Vidimo se marca v Sežani. Tam polmaratona še nisem tekel. Smelo napovedujem, da bom napadal čas pod 2:15:00…za pr’mej!

Na začetku dve stvari. Najprej odgovor na odgovore v zadnjem zapisku. Ni pomanjkanje magnezija. Če za kaj, potem za to skrbim več kot dobro. Upam. Bi znalo biti, da je za celi maraton še vedno malo prezgodaj, ali pa da sem se podzavestno preprosto usral. Bolj to drugo, kot tisto prvo. In druga stvar. Oseba in žival navedena v nadaljevanju, nista in ne bosta predmet obravnave na pristojnih sodiščih. Vsaj ne v zadevah, katere bi sprožil jaz.

Čudovito barjansko poznopoletno, ali če vam je bolj všeč zgodnjejesensko jutro. Obvoznica je ravno prav daleč, da te njen hrup ne doseže, ura je dovolj zgodnja, da na Jurčkovi še ni tistih, katerim je višek družabenega dogajanja šoping v Supernovi in okolici. Sonce se trudi, meglice se ne dajo. Od dreves kaplja rosa. Včasih tako na gosto, da zvedavo pogleduješ navzgor v upanju, da je to še vedno le rosa in ne morda iztrebek naših pernatih prijateljev. Še dobre štiri tedne je do LM in zamislim si, da bi opravil nekoliko daljši, recimo 10 K tempo trening. Z ogrevanjem in ohlajanjem vse skupaj znese 12 K, poigravam se z časom okoli 6:05/K, kar je slabih 20 sekund hitreje kot planiram na LM (kjer se bodo kot ponavadi vse teorije sesule v prah…). Med ogrevalnim tekom, sam sebi dopovedujem, da se prvi K ne smem zagnati, saj gre potem utrip prehitro v ”iberture” in je nadaljevanje treninga eno samo matranje in porkamadonanje. Uspe mi. Prvi K mine v malo manj kot 6 minutah. Nadaljevanje je od hudiča luštno. Kilometri minevajo v prijetnem ritmu dihanja, v harmoničnem ritmu korakov, v utripu tam okoli 146-148 bpm. Zen pri 6:00/K. Do takrat zgolj mokre sanje, tokrat kar realnost. Da je bilo vse ”za pet”, pove kasnejša analiza, ko mi Polar pokaže da sem prav vse (razen prvega in zadnjega) K oddeloval med 6:02 in 6:05/K. Za prvega sem že napisal, kako je bilo, zadnji pa…ma kdo pa še po skoraj petih letih rekreacije na PST-ju opazi vsako novo korenino, kamen, rožo, mačko psa, kolesarja…Jaz pač ne. Okej priznam…včasih se za kakšno mično ozrem in vam da razkiram spotik in padec…hej, krvav sem pod kožo. Ampak njiju sem opazil. Mlada mešanka, predvidevam, da med nemškim ovčarjem in labradorcem…lepo na povodcu…lastnik lepo na kolesu. Psica brez pardona uboga na vsako komando. Poleg je poleg in basta. In gresta…me prehitita…in kasneje ko psica opravlja potrebo jaz prehitim njiju. Pa zopet onadva mene…in tako nekajkrat. Spomin mi nehote uide na mojo pokojno Ajšo. Ni ga psa na svetu, kateri bi v kasu izgledal tako elegantno kot nemški ovčar. Zaključujem z zadnjim kilometrom. Nekje na sredini me prehitita…proti koncu ju dohitevam jaz. Potem pa…možakar bi rad polkrožno zavil levo…gumbek na haltiju se zatakne…psica potegne desno…tam pa sem jaz in moje prešvicane noge. Morda se tolažim, a toliko pesjanarja sem že, da sem skoraj siguren, da je šla psica v zaščito svojega vodnika. Prepozno sem obstal in spustil roki. Desno mečno mišico mi le opraska, v levo pa ji uspe zagristi. Obstanem. V delčku sekunde me prešine, da bo vsak premik noge pomenil le večjo in globjo rano. Ugriz popusti, vodnik zrihta halti in psica je ob njem. Pogled na mečno mišico…krvava sled se vleče proti nogavici…nekajkrat globoko vdihnem in izdihnem. Možakar tuli na psico, z eno roko trdno drži halti, z drugo tipa po travi za primernim kosom nečesa kar bi v naslednjih trenutkih udrihalo po psu. Hkrati se mi opravičuje, sprašuje če hudo krvavim, če sem v bolečinah…usran je do pizdematerine. Kot prvo mu prepovem tepsti psa. Kot drugo ga vprašam če je cepljena…čez nekaj sekund že normalno komunicirava. Preprosto je šlo za splet neverjetnih naključij. Čez deset minut mi v ZD Rudnik rano razkužijo in zalepijo. Čez  dobro uro dobim pri svoji zdravnici prvega od treh šusov cepiva proti tetanusu. Ker je med koncem treninga in obiskom pri zdravnici zmanjkalo časa za hidracijo, si privoščim velik sendvič s pršutom, paradižnikom in olivami, ter vse skupaj zalijem z dvema vrčkoma hladnega Uniona. V tekaški dnevnik zapišem…počutje po treningu zelo dobro!

Včeraj opravim krajši tek. 5K. Malenkost zategovanja v mečni mišici že čutim. Med tekom srečam Zojo (Zoya mogoče) in lastnika. On na kolesu, ona v počasnem kasu poleg njega. Na povodcu. Pomahamo in pozdravimo se. To je ”cevpojnt” tega šova. Lahko bi bilo drugače. Lahko bi me zagrabila panika in bi začel vleči nogo stran. Definitivno bi se potem z lastnikom vlačila tudi po sodiščih…v primeru, da tisto ”nekaj sto ojrov na roko mi bo zameglilo spomin in usekalo kot močni nalgesin” ne bi zaleglo. Tako je, kot je. In hvala Vsemogočnemu da je tako. Včeraj sem v tekaški dnevnik zapisal…počutje po treningu odlično. In jutri grem do Koseškega in nazaj…25K.