6 komentarjev 2.02.2010 13:24
classix
Evo vem, da se bom tam nekje pozno spomladi vprašal…le kam zlomka je šla vsa hitrost?. Če sem pošten je treba priznati, da pravzaprav kaj dosti niti nimam za izgubiti, saj hitrost nikoli ni bila moja…recimo odlika. Pa vendar…v novembru sem kakšen tempo tek še oddelal tam nekje z 6:00 - 6:15 / K. Sedaj kaj takšnega tudi pomisliti ne smem. Kaj šele, da bi poiskusil recimo en kilometer odteči tam približno v petih minutah. Na koncu bi garant izpljunil kompletna pljuča vsaj dva metra daleč. Mah…I don’t give a fuck. Zima je. Treba je iti čisto počasi. Bazično se menda temu reče.
Alessandro Nesta u šumi.
Ampak kaj dosti se s tem ne bom obremenjeval. Ne bom pa tudi zapisal, da mi je povsem vseeno. Ampak toliko pa že, da sem letošnjo Sežano…črtal. Ja evo, bila je zapisana na večini od vseh listkov z letošnjimi tekaškimi plani, na ta najnovejšem pa je ni več. Prekleti Orlek me letos ne bo videl. Na polovičko pa se mi ne gre. Sicer pa tudi ona povoha Orlek.
Marcelo Lippi plakate po gradu.
In tako je na planu tekaških prireditev zazijala velika praznina. Katera pa se lahko še poveča. Včeraj sem namreč nekaj moril po telefonu odgovorne in neodgovorne pri Forma plusu, če se mislijo letos tudi lotiti organizacije Formaratona. Kajpada…nekaj o tem razmišljajo, a hkrati na veliko iščejo sofinancerje, sponzorje, donatorje…in kaj vem, kaj še vse. No in če pade v vodo še to, potem bo moja letošnja prva prireditev Tek trojk. Urša, Pajo in jaz. Brez pardona. Čez Golovec preganjati morebitne ostanke sovraga. Kdorkoli že to je. In potem naj bi bili Radenci…kateri pa so zopet odvisni od tega ali Formaraton bo ali ne bo. In kako se potem ne bi vprašal…
Zašto Dino Rađa kad je Goran Karan?
Kategorija:
miks
11 komentarjev 27.01.2010 11:12
classix
Čaknoris je izgubil nedolžnost še pred svojim očetom!
Jaz pa sem končno uspel pospraviti vse zadeve katere so nosile letnico 2009 pod streho. No ostalo mi je še nekaj dni lanskega dopusta, katerega koristim ravno v teh dneh in evo…sprejemam stave, kolikokrat mi ga bodo poskušali prekiniti. Ko sem bil nazadnje na dopustu jim je to uspelo dvakrat. A tokrat se ne mislim dati tako poceni. Če pride do nezaželenega klica se bom pustil prositi. Preprosto zato, ker sem tokrat dopusta zares potreben. Pravzaprav izpolnjujem tudi skoraj vse pogoje, da bi lahko šel na bolniško. Moteči faktor je le to, da me je kljub kihanju, smrkanju, občasni povišani telesni temperaturi…še vedno dostikrat videti v tekaški opremi med rekreacijo. Trdno sem namreč prepričan, da je to ena od poti k preganjanju nahodov in prehladov.
Čaknoris je edini kateri lahko zaloputne z nihajnimi vrati!
Torej sem na dopustu. In največja težava pri tem je, da sem deloma odrezan od PST-ja. Ja saj vem…saj se da, pa derezice gor, pa derezice dol, mimogrede te še kdo ”ozmerja” z pusijem, zopet drugi prepričuje da z ultra zen tempom ni nobene nevarnosti…a jaz se tako ne grem. Jaz imam PST v prelepem spominu, da bi si le tega kvaril z akrobatičnimi vložki in podpludbami. Da česa hujšega ne omenjam. Ekipa gre v soboto celi krog. Dobrodošli. Na Peruzzijevi bo čaj in ‘politanke. Verjetno tudi kaj izotoničnega. Jaz pa se bom do nadalnjega držal preverjenega recepta in spravljal ob živce pse ob Dolenjski štreki. Odmeril sem si pol kilometra spluženih in očiščenih pločnikov in grem…petsto metrov gor, petsto metrov dol. Prve dva kilometra cucki še lajajo in bevskajo, potem se jim ne da več. Jaz pa veselo nabijam kilometre.
Čaknoris ima sto dolarjev. Ti imaš sto dolarjev. Čaknoris ima več denarja!
Zvečer bomo imeli na obisku zobno miško. Ali pa bi to moral napisati z velikimi črkami? No v glavnem Matevžu so mlečni zobki začeli odpovedovati poslušnost. Pred nekaj urami sem od ponosa pri njegovi zobozdravnici puhal kot jež ko nosi hruško. Joj, pa kako je vaš Matevž priden, pa vodljiv, pa oh in sploh. To ima po meni. Brez pardona. Po mami je lep. Tudi brez pardona. In zobna miška je že bila v ”milerju”.
Čaknoris je porezal nož!
Evo tudi jaz sem si odprl profil na fejsbuku. Matic mi je kar dolgo težil kako je to fajn in gor in dol…pa sem si ustvaril profil. In potem sem Maticu poslal prošnjo za prijateljstvo. In me je baniral.
Čaknoris uporablja Domestos namesto kapljic za oči!
Kategorija:
miks
3 komentarjev 11.01.2010 11:01
classix
Prav pošteno sem že zagazil v Novo leto in z vsakim dnem sem bližje tudi temu, da bom končno imel pospravljene vse zadeve, katere mi ni uspelo (ali pa jih nisem hotel) dokončati pred Silvestrovim. Kot da bi me bilo strah, da bom potem v letošnjem letu ostal brez dela, brez skrbi. In tako sem stvar ali dve, opravek ali tri preprosto prestavil v 2010. Da se pač nekaj dogaja, da ni dolgčas. Da ne stojiš kar tako brez veze ob oknu, puhaš cigaretni dim, srkaš kofe in gledaš ven kako je lepo. Vse zasneženo, vse belo…Že v zadnjem zapisu sem omenil (sedaj že) tradicionalno prvojanuarsko prečenje Golovca, katerega opraviva z Maticom. Prečenje je potrebno vzeti malo z rezervo, saj je poti vsega skupaj za kakšen meter več kot 6 K, ampak je luštno. Tista ura je samo najina. Oče in sin. Oče sicer še vmes nekaj teče, ampak to je to. Neprecenljivo. Slej ko prej bo sicer naneslo, da bom moral za prvega januarja opraviti dnevno tlako, torej bom zgodaj odšel in se pozno vrnil, a rešitev je na dlani…oziroma v predalu. Vsak svojo čelno svetilko na glavo in gasa. Če še Matic vztraja, da si tega užitka ne pusti vzeti, bo že držalo. Seveda sem ga mimogrede opomnil, da nikakor ne pričakujem da bo vsako silvestrovo doma in da ima pričakovanje Novega leta lahko tudi nekoliko nestabilnobrenčajoče posledice…ni se dal motiti. To je najino. Oče in sin. In tako sva letos poleg nekaj tekanja, sopihanja, mnogo besed…iskala tudi dva kamna. Hotel sem enega svetlega in enega temnega, čim bolj gladka, podobnih, po možnosti približno ovalnih oblik. Zakaj? Eh predvsem zato, ker sem v prednovoletnem času zopet pošteno zasmodil pljuča. Kebrov zakon gor ali dol, ko se je birtija zaprla za zaključeno družbo se je na hitro spremenila v ”raufkamro”. Večkrat. In potem sem si rekel, da bi bilo dobro (če že moram) število pokajenih cigaret zopet vrniti nekje v meje normale. Ker nehal ne bom. (vsak zakaj na to temo je nezaželjen!!!). Torej je potrebno zaposliti duha…in roke. Duha zaposlim z literaturo, roke oziroma prste pa z dvema kamnoma. Z enim temnim in drugim svetlim. Z Jingom in Jangom iz Golovca. Pomaga. Evo se celo zgodi, da ga prižgem le ob kavi. Dvakrat ali trikrat na dan. Ker tudi kave ne bom nehal piti in zopet velja zgoraj zapisano o zakajih!!! Še dobro, da je zapadel sneg…
…če ne, mi verjetno to zimo ne bi nikoli uspelo obuti visokih čevljev. Gojzarjev no. Tisti dan, ko ga je tako lepo nametavalo sem bil v službi. Bolj ko so se nabirali beli centimetri, bolj se je meni oddaljeval tek po PST. Približno vem kako izgleda nekaj dni po obilnem sneženju in kar nekako mi ne potegne zvijanje gležnjev, kolen, bokov…in podobne avanture. Sicer na TF berem, da so nekateri kar pogumni. Sam bom raje malo počakal. A ne brez miganja. Torej gojzerje na tačke in marš v hrib. Potem pa sledi igračkanje z utripom…teci, teci…hitro hodi…teci, teci…in tako kakšno debelo urco. Samo, da ni mirovanja. Ne vem pa zakaj apriori vedno ko dam na sebe te gojzarje spodaj obujem navadne nogavice. Tiste bombažne, športne…in potem porkamadonam, ker se mi nogavica v čevlju nabere in kožo na blazinicah spremeni v žulj. Kateri seveda ni ovira za nadaljevanje gibanja čez dan ali dva. A kaj pomaga, če šele na vrhu kucla ugotovim, da so na nogah zopet navadne nogavice. Tekaške pa na varnem v omari in izgovor kako na ta način skrbim za utrdelost svojih podplatov je kot na dlani. Ja nič no. Takole je. In sploh ni slabo.
Kategorija:
miks
3 komentarjev 5.01.2010 11:44
classix
Da bo takoj jasno. Pri nas beseda nehaj skoraj ne obstaja. Zamenjal jo je neh’. Prav tako je utonila v pozabo beseda izvoli. Zamenjava zanjo je izvol’. In ni potrebno posebej poudarjati, da je pri nas vse na kva. Še dobro da Matevžu kakšne zlonamerne šale o Gorenjcih ali Škotih še ne potegnejo živca in tako zaenkrat mirno prenaša neprestano ponavljanje napak ali prekratko izgovorjenih besed. Poleg domačih, se okoli njega trudi tudi logopedinja a zaman. R je L, alias, vsi moji bratje hrustajo, samo jaz gladko rečem dlek. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pri Maticu, a se je z časom vse postavilo na svoje mesto. Pravzaprav sva to storila midva s Piko, ko je logopedinja nekoč postala malenkost preveč osorna. Kratek ‘dijo je stvar uredil. Če sklepam po Matevževem zavijanju z očmi in nejasnem črvičenju po želodcu pred obiskom pri logopedinji, bo kmalu na vrsti naslednji ‘dijo. R mu preprosto ni preveč v interesu, med vajami preizkuša sveto potrpežljivost logopedinje in čaka kdaj se ji bo malo odpulilo, da bo ata rekel naj gre vse v lepi…kulac.
Prazniki in praznovanja so mimo. Malo morgen. Danes praznuje sodelavec, proti koncu meseca sem na vrsti jaz, sledi Valentinovo (potrošniški bljak na kubik), pa Dan žena in že bo tu…recimo Velika noč, Matičeva polnoletnost. Ves čas se nekaj dogaja. Ampak težko je karkoli od naštetga primerjati z norijo zadnjih dni v letu. Če poleg tega še tekaško počivaš (ker te koleno še vedno boli, kraste nočejo dol, spodobi se malo odpeti…), pa je še vse toliko hujše. V nekaj dneh bi rad nadoknadil vse, kar si z odrekanjem izpustil v preteklih mesecih. Še dobro, da sem izgubil samo očala. Pojma nimam kje. No nekaj se mi svita. Dvakrat sem šel na tisti konec preveriti…nič. Uhvatila jih magla. I mene bogami. Še dobro, da dioptrija ni v rangu ”podna od krigla” in tako zelo solidno shajam tudi brez njih. Poleg tega je izguba očal od hudiča priročen izgovor. Nekje srečaš nekoga, katerega tudi pod razno ne bi rad pozdravil, objel, poljubil, povabil na pijačo…Na njegov (njen) ogorčen mail, sms, mms…preprosto odgovoriš z ”ej jebi ga, sem brez špeglov čorav ko kura”. In zadeva je ad acta. O tem da kaj (koga) lepega lahko tudi spregledaš pa ne bi. No in potem ko vsa ta norija mine in je za teboj prvi novoletni ”špancirtek” (tretje leto zapored sva šla z Maticem na prvojanuarsko ”prečenje” Golovca) stopiš na vago in ugotoviš, da sploh ni tako hudo. Evo v 14 dneh tekaške pavze in predmedprazničnega norenja sem pridelal le pol kilce. In potem si od hudiča navdušen. Ma nič ti ne more do živega. Tisti moment bi z lahkoto pretekel vsaj polmaraton. Toda ker si že izkušen tega ne storiš. Pretečeš le zenovskih 14 K…naslednji dan pa komaj hodiš po stopnicah. Torej namesto počasnega vračanja takoj na horuk. Tisti omenjeni naslednji dan je bil včeraj. A ko sem danes mladino odpravil v šolo in vrtec…novozapadli sneg (ampak noge še vedno malo bolijo), pred očmi milina neshojenega PST (noge že manj bolijo), pa saj bom šel čisto malo (v mišicah začutiš energijo), že si obut in oblečen in greš. 10 K po deviškem suhem snegu. Čas za bolečine bo jutri. Če bo. Se mi zdi da je nekaj na tistem ”pain is good”.
Kategorija:
miks
3 komentarjev 24.12.2009 10:35
classix
Uf, uf,uf…tole danes dokaj zarana pa je bilo uničujoče. Starejšega prestolonaslednika je večino dni še vedno potrebno buditi, da svojo pokosmateno poznopubertetniško rit pravočasno spravi v gimnazijo. Ena od novoletnih zaobljub se bo torej glasila, da tega preprosto ne bom več počel. Alo…v tej starosti (pa smo tam…) sem začenjal pripravniško dobo in ker takrat še nismo živeli v sistemu ”nine to five” se je bilo potrebno ob pol petih zjutraj dvigniti, da si se zrihtal in ujel bus kateri te je pred fabriko pripeljal ravno pravi čas, da si ob šestih lahko začel šiht. No v redu…ga pač zbudim. Potem nekako združim ”prijetno s koristnim” in začnem počasi zbujati tudi mlajšega prestolonaslednika. In ker je v teh dneh nekako čas, ko se imamo vsi radi, ko bi najraje objeli ves svet (in podobna sranja…) se je mlajši danes odločil, da bo za nekaj minut splezal na zgornji pograd k starejšemu in se tam malo pocrkljal. Vam povem, pogled, da ti solza priteče. Sam izkoristim trenutek ali dva, samo toliko, da bi na hitro pregledal pošto na čarunalniku. Ravno si dam dela z nekim spamom ko…”au…jebemti”…naslednji trenutek je bil mlajši v mojem naročju, starejši pa si je vlekel blazino čez glavo. Mlajši v svetem strahu hlipa. Roki mu položim okoli trupa in ga pomirjam. Srce mu bije kot noro. Brišem mu solze in mu nežno prigovarjam. Hkrati z enim očesom oprezam starejšega in takrat me (kar je bilo v tistem trenutku sicer povsem nepomembno) prešine…še vedno ima rešpekt pred menoj. Ne da bi se bal. Zato nima pravzaprav nobenega pravega razloga, saj jih v sedemnajstih letih ni nikoli pošteno dobil. Vedno, ampak res vedno pa me do konca pogreje njegova skoraj nična toleranca do kakšne neumnosti katero stori mlajši. Verjamem in vem, da je slučajni udarec po moškosti oziroma ”pirhih” po domače hudo neprijetna zadeva. Še več, pred dobrim letom dni sva zaradi tega hodila okoli zdravnikov, saj se je porodil sum, da se mu je ob enem takšnih pripetljajev pirh malo obrnil. Ni se. Konec dober…vse dobro. Očitno mu je ostal le velik strah oziroma hudo neprijeten spomin na tisto bolečino. Ampak…tudi jaz sem jih dobil…tudi jaz sem bil brcnjen v pirhe…toda zato nisem nikoli skrajno neodgovorno porival mlajšega in dosti manjšega iz zgornjega pograda. Pizda…par ur je že mimo, pa me še kar mrazi ob misli na to, kaj bi bilo če ne bi bil tam. Kaj bi bilo, če bi se slučajno odločil, da grem naprimer po fotoaparat, da ovekovečim trenutek crkljanja starejšega in mlajšega prestolonaslednika. Mlajši pa bi v tem času z višine dobrega metra in pol priletel na tla. Na laminate. Preč črne misli. Preč. Toda ali naj zopet rečem…konec dober, vse dobro. In tako zopet naslednjič…pa naslednjič. Ne! Temu bom tokrat naredil konec. Starejšemu sem sicer nato že zjutraj omenil, da pričakujem, da bo svoj prag tolerantnosti dvignil na precej višji nivo…mlajšemu sem (do nadalnjega) prepovedal alpinistične vložke na zgornjem pogradu. To pa še ni ”štraf”. Ta bo sledil, ko popoldne pride iz službe še Pika. Takrat bo družinsko zasedanje. Krizni sestanek. In takrat bo padel ”štraf”. Eh…ta Božič zlepa ne bom pozabil. Ta mala dva pa tudi ne. Ma porkaduš…še sedaj se tresem.
Tekaško pa ta teden počivam. Zadnji tek je bil v nedeljo, ko sem v družbi dveh dam (Pajo je odnehal po nekaj kilometrih) v čudoviti zimski pravljici ugonobil 18 K po PST. Pa se je zgodilo, kar se sicer ne bi smelo. Malo pod Barjansko cesto sem nerodno zapel neko kovino katera je molela ven iz nekega jaška, kateri zakriva ne vem kaj. Odletel sem kot dolg in širok, ob tem strgal nekaj blaga na supergah in si po vseh predpisih potolkel desno koleno. S tekom sem sicer nadaljeval še do konca, to je kakšnih 5 K. Ogret sem bil, zato bolečine nisem niti čutil. Doma pa je bila potem že druga pesem. Že samo slačenje tekaških hlač preko okrvavljenega kolena je bila poezija…vse ostalo (pičkarjenje…) je še sledilo. Torej ta teden nič. Tja do sobote. Sicer pa imam vsaj čas dokončati nekaj na pol ali tričetrt začetih stvari. Zvečer imam nočno. Božični večer v službi. Jebeno patetično.
Kategorija:
miks
Nazaj
